Tiskane izdaje
Manchester – Angleško čast bo v četrtfinalu lige prvakov reševal zgolj Manchester City. Malo je možnosti, da se Dinamo Kijev še vrne po domačem porazu z 1:3 ali da Arsenal poskrbi za preobrat proti Barceloni. Aktualna sezona potrjuje, da angleški klubi v mednarodnem okolju niso več konkurenčni.
Chelsea je izpadel prejšnji teden, Arsenal je vse možnosti izgubil že na prvem obračunu z Barcelono, City pa bo prvič napredoval v četrtfinale, za kar se lahko zahvali le sreči pri žrebu parov osmine finala. Vprašanje je, kako bi pri Cityju piskali, če bi nasproti stal kakšen bolj zveneč tekmec, kot je Dinamo iz Kijeva.
Angleška liga velja za najbolje organizirano državno nogometno prvenstvo, kjer nogometaši zaslužijo največ denarja, igrajo na najboljših stadionih in jih gleda največ navijačev prek televizijskih sprejemnikov. Še nedolgo nazaj so organizacijsko superiornost znali potrditi tudi na zelenicah. V sezonah 2007/08 in 2008/09 so bili v četrtfinalu lige prvakov vsi štirje angleški predstavniki med evropsko elito. Trije med njimi so se nato uvrstili v polfinale, enako kot sezono pred tem. To je bilo obdobje, ko so bili angleški klubi strah in trepet vseh tekmecev iz Španije, Italije, Nemčije …
Toda sledil je preobrat. Od sezone 2011/12 naprej so do četrtfinala lige prvakov prišli le še trije angleški klubi v petih sezonah – Chelsea (dvakrat), Manchester United in letos Manchester City. V sezonah 2012/13 in 2014/15 pa angleški klubi v četrtfinalu sploh niso imel nobenega predstavnika! Še bolj siromašna je angleška uspešnost v polfinalu, kjer so od sezone 2009/10 angleški predstavniki zbrali le tri nastope (dvakrat Chelsea, enkrat United).
Kako velika je tržna vrednost angleškega prvenstva, pove podatek, da signal angleške lige seže v 212 držav, v 643 milijonov domov in ima pet milijard potencialnih gledalcev. Vodstvo angleške lige je tako televizijske pravice za prihodnje tri sezone (2016–2019) prodalo za sedem milijard evrov. Kljub temu se tudi v angleški ligi dogajajo tektonski premiki. Navijači tržno najbolj zanimivih klubov (United, Liverpool, Chelsea, City, Arsenal) le nemočno spremljajo, kako njihovi ljubljenci trepetajo za preboj v evropska tekmovanja, medtem ko se za naslov prvaka borita Leicester in Tottenham, ki navijaško bazo črpata zgolj iz lokalnega okolja.
Če ne bo večjih pretresov, bosta Leicester in Tottenham prihodnjo sezono člana lige prvakov, kar skrbi predvsem tiste, ki nogomet gledajo skozi evre in dolarje. Prav zato se je obudil interes za ustanovitev super evropske lige, v kateri bi tekmovali (in služili) najbolj prepoznavni kolektivi stare celine. Na mizi je tudi predlog (dal ga je predsednik Barcelone Josep Maria Bartomeu), da bi za sodelovanje v ligi prvakov podeljevali posebno povabilo (t. i. wild-card) za klube, ki imajo svetovno prepoznavnost, a niso bil uspešni v državnem prvenstvu.
Med pobudniki super evropske nogometne lige je Charlie Stillitano, ameriški poslovnež, ki je že organizator poletnega tekmovanja z imenom mednarodni pokal prvakov, kjer najboljši evropski klubi pilijo formo v ZDA, Avstraliji in na Kitajskem. »Lepo je spremljati zgodbo Leicestra, toda navijači želijo gledati tekme, kot sta Bayern – Juventus in Barcelona – Arsenal, ne pa moštev, kot sta PSV in Gent,« pravi Stillitano, ki je imel z evropsko nogometno zvezo (UEFA) že več sestankov. Zamisel o super evropski ligi je pred več kot desetletjem zagovarjal tudi predsednik Reala Florentino Perez.
