Tiskane izdaje
Prihodnje leto bo v Sloveniji evropsko prvenstvo v dvoranskem nogometu, drugi večji dogodek po kadetskem euru 2012, s katerim je Nogometna zveza (NZS) navdušila Uefo. Slovenci slovijo kot odlični organizatorji in zanesljivi partnerji in gotovo bo ostalo podobno tudi po turnirju v Stožicah. To bi bilo najboljše priporočilo za organizacijo eura U-21, denimo leta 2021. Turnir bi ostal v Stožicah, le preselili bi ga na štadion, ki bo tedaj – upajmo – že premogel kakšen točilni pult in restavracijo.
Euro 2021 na naših tleh bi bil kar velik podvig, Slovenci ne premoremo infrastrukture za kaj več. Morda bi z neformalno pomočjo Aleksandra Čeferina lahko upali tudi na tekmo za evropski superpokal, ki bo letos obiskal Skopje, naslednje leto pa Talin; v primerjavi s tamkajšnjo Areno Le Coq so Stožice pravi Camp Nou. Vse bo v rokah slovenske nogometne diplomacije, ki kotira kar visoko, gotovo ne gre za misijo nemogoče.
Slovenija bi lahko imela večje težave z nastopom na turnirju, ki bi ga organizirala! Pogled na kader prvoligašev, ki bodo konec tedna krenili v drugi del prvenstva, vzbuja realen dvom, da bi tedanji selektor izbrane vrste U-21 sploh lahko našel dvajset reprezentantov. Primož Gliha se sooča s podobnim izzivom že štiri leta prej; v 1. SNL bo dobivalo redno priložnost za igro od 5 do 6 morebitnih Glihovih adutov, druge čaka bodisi boj za minutažo, ali pa so vnaprej obsojeni na klop. Legionarjev tako rekoč ni, če odmislimo 18-letnega napadalca Jana Mlakarja ali štoperja iz angleške druge lige Jona Gorenca Stankovića.
Zadrega kateregakoli selektorja bo leta 2021 še večja, toda pričakovana in razumljiva. Olimpija in Maribor bosta bila neizprosno bitko za naslov prvaka, nekateri drugi še bolj srdit boj za obstanek, vsi pa bodo imeli nekaj skupnega – zanimal jih bo rezultat, ki ga je možno ustvariti le z izkušenimi (beri: starejšimi) nogometaši. Najhuje je v zadnji liniji – nabor branilcev iz 1. SNL, ki bi kandidirali za selekcijo U-21 z rednim igranjem, je skromnejši od nabora pridelovalcev terana, ki sta po novem najmanj dva. Le kdo bi zameril trenerjem; v ligi, kjer je njihova prihodnost bolj negotova kot v nesrečnem Alepu, je logično, da strokovnjaki zaupajo »starim džombam«, ki grešijo manj kot obetavni upi.
Dobra novica je, da bodo igrali z mladimi upi klubi, katerih delnice so prešle v tuje roke v zadnjem času: Rudar, Krško, Celje in Koper. Slaba novica je, da bi lahko omenjeni vzgajali upe Gane, Ekvadorja, Hrvaške, Srbije in Albanije, saj jih ne zanima prihodnost naših reprezentanc, pač pa proizvodnja klientov za tuje trge. Kako preprečiti položaj, v katerem je le vprašanje časa, kdaj bodo pospravili kovčke prvi tuji lastniki, ki bodo za seboj pustili pogorišče? Težko, saj smo del prostora, v katerem vlada prost pretok kapitala in delovne sile. Vzroke za tuje lastnišvo klubov lahko poiščemo le v mizernem interesu lokalnega gospodarstva in negativni selekciji kadrov na vrhu vpletenih podjetij.
Morda bi lahko pregnali »sebične« tujce le z administrativnimi ukrepi, ki jih poznajo v številnih državah in niso v koliziji z zakonodajo EU; za klube 1. in 2. SNL lahko določimo najnižje dovoljeno število doma vzgojenih nogometašev, najnižje število nogometašev s slovenskim potnim listom, ... V razvojno in patriotsko naravnani Nemčiji so klubi v 51-odstotni lasti mest.
Euro 2021 pri nas, toda brez naših
Euro 2021 na naših tleh bi bil kar velik podvig, Slovenci ne premoremo infrastrukture za kaj več.
Objavljeno
19. februar 2017 22.34
Nogomet
