Luka proti Darku kot Arsene proti Alexu

Alex Ferguson prihaja iz Glasgowa, delavskega predela Govan, kjer so se ukvarjali z ladjedelništvom. Njegova nogometna kariera sploh ni bila slaba (bil je izvrsten napadalec in občasni škotski reprezentant), o trenerski ne kaže izgubljati besed. Vedno je bil poseben in ni skrival, da nima akademske izobrazbe, da je otrok nižjega sloja, zaradi česar je bil med vzvišenimi Angleži pogosto izpostavljen posmehljivim pripombam. Svoje je dodal še tipičen videz pogostega obiskovalca pubov, značilen rdeči nos in vidne obrazne žilice. Marsikdo je mislil, da rad pregloboko pogleda v kozarec. Od vsega tega je res, da je bil lastnik puba in da je velik ljubitelj vina ter – kot je razkril v svoji biografiji – navdušenec nad zgodovino ZDA, posebno nad državljansko vojno. Da je po tekmah v »trenerski sobi«, v kateri se je srečeval s tekmeci in z njimi sproščeno obdelal tekmo, srknil tudi kakšen viski.

Eden najslavnejših Škotov se vsem stereotipom na svoj račun pač ni mogel izogniti drugače kot z zmagovanjem na igrišču. Zmagoval je, kot je dejal, zaradi psihologije, ki da je vendarle najpomembnejša veda za vodenje moštva in nadzorovanje značajev mladih igralcev. Na Otoku ni imel resnega tekmeca v skoraj 40-letni trenerski karieri, v kateri je morda manjkala le kašna sezona na celini. Toda kljub vsem pomanjkljivostim je bil zaradi svojih imenitnih dosežkov njegov igralsko-trenerski življenjski opus nagrajen s plemiškim nazivom sir.

Na Fergusona in njegove prigode sem se spomnil ob medijskih predstavljanjih ljubljanskega trenerja Luke Elsnerja pred velikim derbijem z Mariborom. Ni kaj, mediji so svoje opravili z odliko in ga zlikali še lepšega, kot je on samega sebe. Da je med drugim poliglot, so razkrili. Seveda je, a tudi njegov kolega in tekmec z mariborske klopi Darko Milanič po svetovljanstvu v jezikih ne zaostaja veliko. Prav tako je poliglot.

Ferguson je nekoč imel uglajenega tekmeca v podobi Arsena Wengerja. Mediji so mu pod nos ves čas metali podobo francoskega intelektualca, ki da je pravi svetovljan in poliglot. Fergusonova fakinska plat, oblikovana v trdem okolju in v težkih bitkah, se je na takšne pripombe bolj ali manj odzvala s cinizmom in z vrhano mero duhovitosti. »Pravijo mi, da je inteligenten mož. Govori kar pet jezikov. Okej, imam 15-letnega fanta iz Slonokoščene obale, ki prav tako govori pet jezikov,« je nekoč odvrnil izzivalnim novinarjem. Francoza ni posebno maral, ker se je izogibal tradicionalnim druženjem in kramljanjem po tekmah, ker je bil vzvišen. Nekoč mu je tudi zabrusil, da lahko komentira samo o japonskem nogometu. Toda z leti je njuno rivalstvo vendarle preraslo v več kolegionalnosti in spoštovanja.

Rivalstva med mlajšim Elsnerjem in starejšim Milaničem še zdaleč ne vidim v smislu dvobojev osebnosti, karšno sta 18 let negovala Ferguson in Wenger. Nekaj pa mi pravi, da bo prihodnost zeleno-belih vendarle bolj črna kot bela. Zaradi preprostih nogometnih zakonitosti, ki so Wengerju onemogočale, da bi lahko zasenčil Fergusona – v pomanjkanju igralskih izkušenj na najvišji ravni. Ne vem, kako, toda nogometnega znanja, drznosti in izkušenj Darka Milaniča ter športnega direktorja Zlatka Zahovića ni mogoče premagati zgolj s privlačnim videzom in z ogromno teoretičnega znanja.