Majhen na zemljevidu, velik v dejanjih

Zavrč – Najmanjši med najboljšimi je tudi v svoji tretji sezoni v 1. SNL velik. Klub iz Haloz bo šel v drugi del sezone s petega mesta. Želi se povzpeti še višje, na 4. mesto, in v pokalnem tekmovanju čim dražje prodati svojo kožo.

Ko je Zavrč v velikem slogu opravil z drugoligaško konkurenco in se uvrstil v prvo ligo ob drznih napovedih, da bo tudi v višjem kakovostnem razredu napadal vrh lestvice, ni bilo veliko junakov, ki bi verjeli v haloško pravljico. Vanjo je verjel župan občine Zavrč Miran Vuk, glavni plačnik, ustvarjalec in spodbujevalec završke nogometne čarovnije. Po poltretji sezoni v družbi najboljših Zavrč ni le naključni tekmovalec, marveč resen tekmec, ki ne odneha in ki pošteno meša štrene. Je kar boleč trn v peti velikih, saj razgalja vse njihove zablode.

»Ko se za nekaj odločim, želim, da je narejeno že včeraj,« je Vuk s svojim slikovitim življenjskim motom pojasnil, zakaj se še vedno piše haloška uspešnica, ki se razvija iz leta v leto. Završka razglednica je v prvoligaškem obdobju zelo impresivna in jo je mogoče videti in se ob njej čuditi. Nekoč vaško igrišče s skrpano tribuno že ima podobo sodobnega športnega središča, ki bi mu še najbolj zavidali v Olimpijinem taboru. Nova tribuna je bila zadnja velika pridobitev, že prej sta ob glavnem igrišču stali vadbeni površini. Toda le kilometer, dva od »upravnega« središča kluba nastaja še en završki čudež – vadbeno središče z dvema velikima igriščema in še manjšim za povrhu. Samo še nekaj lepotnih popravkov manjka, da bo tudi ta županova zamisel dobila pravljično podobo, s katero bosta klub in on sam lahko še bolj podžigala tekmece ter jim dala jasno sporočilo, da je mogoče doseči nemogoče.

Športna jesen je bila za Zavrč najprej vroča, nato topla. Premagal je Olimpijo in Maribor, uvrstil se je v polfinale pokalnega tekmovanja in ob trenerskih rokadah – prvi del je začel Slavko Matić, nadaljevala sta Milko Đurovski in Peter Pacult, končal pa Ivica Solomun – spet dal vetra na papirju večjim in uglednejšim konkurentom.

»Zavrč lahko vodijo samo trenerji, ki imajo dovolj časa, da so profesionalci, imajo igralske izkušnje iz obdobja nekdanje države ali prvoligaške od drugod in so vešči modernih prijemov. Da se zavedajo pomena velike telesne moči,« je Vuk deloma odkril profil trenerja po njegovem okusu in zatrdil, da bo Hrvat Solomun izpeljal sezono na trenerskem stolčku.

Igralski mozaik je bil že vse prvoligaško obdobje narodnostno pester in sprva »podčrtan« s hrvaško barvo. V tej sezoni je še obogatil nacionalno podobo s slovitim Špancem Albertom Riero, ki je medtem že odšel za trenerjem Slavkom Matićem v Koper, pa tudi Bošnjaki, Slovaki, Srbi ...

»Tujci so cenejši, Srbi so samozavestnejši, Hrvati so iz našega okolja. Oboji so izobraženi, 'šolani' igralci, res pa je, da 60 odstotkov hrvaških igralcev ne more igrati v 1. SNL. Slovenci že zgodaj odhajajo v tujino, stari komaj 15 ali 16 let. Ker so naši cenejši od drugih, so odgovorni, delavni, pridni in tihi, zaradi česar so zanimivi. Za nas pa so predragi, v povprečju igralci pri nas zaslužijo 1500 evrov neto. Na mesec moramo zbrati približno 60.000 evrov, da bi klub z vsemi mladimi selekcijami vred lahko deloval. Z igralcema, ki bi jima lahko dal 5000 evrov plače, bi bil Zavrč v vrhu,« je »stric iz ospredja« strnil nogometno kombinatoriko in jo sproti razširjal s smelimi načrti za prihodnost. Nekateri se že uresničujejo.

»Vse plačujemo z zasebnim denarjem, pri čemer ni mogoče ovrednotiti nešteto zanesenjaških ur zvestih sovaščanov. Klub je od vseh Zavrčanov in bližnjega okolja, tekme so družabni dogodek. Državnih pokroviteljev nimamo, praktično je šlo vse iz mojega žepa in iz znoja tukajšnjih ljudi. Pomembno je, da smo oblikovali piramido selekcij, imamo jih devet, mladinsko in kadetsko ekipo vodita profesionalna trenerja Miran Emeršić in Željko Orehovec. Naš selekcijski krog sega prek meja do Varaždina, Čakovca. To je naše okolje, v katerem živimo in ga ne delimo na hrvaškega in slovenskega. V dveh, treh sezonah bomo lahko računali na že pri nas vzgojene nogometaše. Spomladi želim tudi poceniti moštvo. Četrto mesto si želimo zaradi Evrope, ki bi prinesla nekaj denarja,« je Vuk samozavestno in iskrivo razkrival športno kombinatoriko, strast do nogometa, ki je vse prej kot le hobi, in tudi jasno dal vedeti, da ni samo nogometni navdušenec ali posebnež.

»Že 25 let uspešno igram v svoji ligi prvakov ali evropski ligi,« si je dal duška poslovnež v osebnem stečaju in ustanovitelj uspešnega mednarodnega podjetja RM VUK, ki v svoji panogi tekmuje in zmaguje na najzahtevnejših trgih. Za mnoge je tudi sporna osebnost, toda sovaščani mu močno zaupajo. Že v petem mandatu vodi občino s težko primerljivimi presežki v Sloveniji. In seveda tudi klub, ki je Zavrč z dobrimi 1800 dušami na slovenski zemljevid zapisal z velikimi dejanji.