Tiskane izdaje
Tako podrobnega razkritja o Olimpijinih milijonskih izkupičkih od prodaje Andraža Šporarja v slovenskem nogometu ni zmogel še nihče od predsednikov. Milan Mandarić me je presenetil, saj uspešni poslovnež z v Angliji pridobljenim vzdevkom »Mr. Fixit« (gospod, ki nekaj popravi) o denarju govori silno nerad. V njegovi nogometni zgodbi sta tudi sporna prestopa igralcev iz SNL. Konec devetdesetih let minulega stoletja je Hrvat Joško Bilić iz Gorice odšel k Standardu iz Liegea, pred dobrim desetletjem pa – prav tako iz Gorice – Aleksandar Rodić k Portsmouthu. Oba kluba sta bila Mandarićeva, pri obeh prestopih (dopuščam možnost, da Mandarić ni imel pojma o tem, kaj počnejo njegovi sodelavci za hrbtom) je kratko potegnila Gorica. Pri prvem je državi plačala davek za znesek, ki ga nikoli ni dobila. Pravzaprav je, a je od 400.000 € odškodnine kar 360.000 € morala prenakazati v tujino agenciji, ki je izpeljala prestop. Rodićev prestop, ki ne bi bil mogoč, če bosanski Srb nekaj tednov prej ne bi dobil slovenskega potnega lista, je »obrnil« več kot milijon €, pri čemer je pri delitvi zaslug goriški klub prejel komaj 35.000 €.
Doslej je veljalo, da je Zlatko Zahović tista avtoriteta, ki v pogajanjih s tujci za odškodnino lahko iztrži največ. V Šporarjevem primeru je vendarle prišla do izraza evropska praksa: licitacijo in končni znesek narekujejo lastniki klubov ali predsedniki (upravitelji). O poslu se vendarle pogajajo poslovneži, športni direktorji so lahko v najboljšem primeru samo svetovalci.
Odkar je Maribor začel ambiciozno evropsko zgodbo, vijoličnim pri prodaji ni šlo slabo, milijon evrov je zaslužil tu, milijon tam, vmes tudi dva ob prestopih Josipa Iličića, Armina Bačinovića, Etiena Velikonje, Roberta Berića, Martina Milca. To je bilo za slovenske razmere skoraj nepojmljivo. A v petih letih serijskega zmagovanja v SNL in prisotnosti med evropsko elito Maribor kljub vsemu ni mogel izpeljati odmevnejšega prestopa, ob katerem bi zastal dih.
Tudi zaradi fines na igrišču. Mariborski paradoks je, da je Milaničev »fussball« prodal več vijoličnih igralcev kot Šimundževa – z Zahovićevim žegnom – »taktična kultura«, ki je prinesla senzacionalne evropske podvige, kratkoročno napolnila blagajno z denarjem od nagrad, a je dejansko prinesla škodo: »ustavila« je ustvarjalnost in razvoj najsposobnejših, nenazadnje tudi Maribora. Krunoslav Jurčić je z Dinamovo formulo, ki je v Evropi prinesla tudi evropske rezultatske polomije, a že desetletje omogoča ustvarjanje in prodajanje novih in novih talentov za desetine milijonov €, k sreči vzpostavil uspešen zagrebški model in zasukal mariborsko smer.
Ampak, bodimo iskreni, tudi na trgu ima Olimpija z Mandarićevim poslovnim ugledom in poznanstvi v nogometu moč, kakršne Maribor nima niti v zelo vplivnem judovskem menedžerskem lobiju, s pomočjo katerega so izpeljali prestope Velikonje, Milca, Makrieva, dobili pa Bitona, Kabho, Sallalicha.
