Maribor ne (z)more prenoviti moštva s svojimi fanti

Ljubljana – Za Maribor je Aluminij že dva dni preteklost, sedanjost Gabala. V Ljudskem vrtu so vse podredili jutrišnji tekmi leta, povratni kvalifikacijski za uvrstitev v evropsko ligo. Ta bi utegnila sprožiti novo evforijo in vrniti pod Kalvarijo pozitivno vzdušje. Maribor bo poskušal nadomestiti poraz z 1:3.

Da je Maribor na razpotju, je bilo znano že v drugem delu minule sezone, ki so ga zaznamovale bolj ali manj presenetljive poteze glavnega oblikovalca športne politike Zlatka Zahovića. Športni direktor je pred največjimi bitkami – in ta z azerbajdžanskim tekmecem ima največji pomen – vedno stopil v ospredje, da bi preusmeril pritisk na sebe in razbremenil trenerja ter igralce. Toda zaradi starih in preštevilnih grehov, zaradi katerih se je skril pred medijskim izpostavljanjem in iz svojega besedišča umaknil velike misli, zdaj ne more pomagati prijatelju (ga zaščititi) in svojemu strokovnemu izbrancu, trenerju Darku Milaniču. Po nedeljskem ligaškem polomu s palčkom iz Kidričevega je Izolan osrednja »tarča« kritik in predvsem človek, za katerega bodo imeli privrženci vijoličnih jutri pripravljene tudi bele robčke.

V mariborski športni politiki pa Milanič – razen tega, da naj bi bil izvajalec glavnih zamisli – vendarle ni na vrhu hierarhije načrtovalcev ciljev in izbiranja načinov, kako in s kom jih izpolniti. Na njem je še vedno izključno Zahović, ki ga aktualno stanje tepe po glavi zaradi napak v minulem delu. Zaradi brezbrižnosti do ustreznega delovanja mlajših kategorij in njihovega poslanstva ali prekomernega usmerjanja pozornosti v člansko moštvo?

Ob utrjevanju svoje moči in postavljanja športne politike so imele mlajše kategorije vedno velik pomen v Zahovićevi doktrini, toda po devetih letih vodenja (1. avgusta 2007 je postal športni direktor) je stanje morda najslabše v 66-letni zgodovini kluba. NK Maribor še nikoli ni bil v položaju, da svoje tekmovalne prihodnosti ne bi mogel reševati z igralci, ki jih je vzgojil. Ker tako rekoč na obzorju ni nikogar, ki bi ustrezal visokim merilom in imel vsaj minimalne možnosti za premostitveno obdobje. Tudi Prašnikarjev Maribor, ki je dosegel vrhunec s prvo uvrstitvijo v ligo prvakov, se je nadgrajeval na temeljih »doma narejenega« rodu. In tako kot je tudi Zahović pred devetimi leti svojo vijolično pot začel z vijoličnimi učenci – Marko Pridigar, Žikica Vuksanović, David Tomažič-Šeruga, Rene Mihelič, Gorazd Zajc, Armin Bačinović, Matej Vračko ...

»Izgubljena generacija« letnika 1995 je Mariborova zabloda. Ta je bila prvi resnejši in očitno zadnji Zahovićev poskus, da bi Maribor izbrusil nogometaše za prihodnost. V njej je bilo kar osem vijoličnih reprezentantov (Emir Dautović, Damjan Vuklišević, Dino Hotić, Bian Paul Šauperl, Sven Dodlek, Luka Zahović, Petar Stojanović) iz selekcije do 17 let, ki je igrala na EP v Sloveniji, zaradi česar ni bila naravna in ni imela ustreznega selekcijskega sita. Prodaji Stojanovića in Zahovića sta resda poplačali vložek, ampak prenovljeni Maribor iz te selekcije, ki jo je načrtno vzgajal in vanjo polagal velike upe ter je bila tudi v senci domžalske ali koprske, ta trenutek nima niti enega igralca, s katerim bi lahko začel novo pot, ali da bi nakazoval, da je lahko eden od bodočih vodij Maribora.

Uvodni del sezone je razkril, da je novinec Aleks Pihler edini igralec z dodano vrednostjo z vijoličnim poreklom. Toda tudi 22-letni zvezni igralec, ki je šel skozi vse mlajše selekcije, se je vrnil po treh sezonah »izgnanstva« in brez statusa okrepitve.