Maribor se je preobrazil, Olimpijin razvoj je obstal
Matej Poplatnik je v zadnji tekmi 33. kola 1. SNL Triglav približal 9. mestu in dodatnim kvalifikacijam za obstanek
Odpri galerijo
Kapetan Maribora Marcos Tavares je odločil jesenski derbi v Ljudskem vrtu in vijoličnim priigral tudi boljše izhodišče v medsebojnih tekmah proti Olimpiji. FOTO: Blaz Samec/Delo
Ali Olimpija zmore uprizoriti še en zasuk in vstati od mrtvih? To je pred sobotnim velikim derbijem 27. sezone v 1. Slovenski nogometni ligi glavno vprašanje, potem ko je v poldrugem mesecu zapravila sedem točk prednosti (celo deset s tekmo več) in v nedeljo izgubila tudi 1. mesto na lestvici.
Branilec naslova Maribor je v 33. kolu dobil nenadejano darilo moštva Ankaran Hrvatini v obliki izida 0:0 v Stožicah, s čimer se je v mnogočem spremenilo izhodišče pred četrtim ligaškim dvobojem v sezoni in skupno šestim, potem ko je bila Olimpija boljša v dveh pokalnih tekmah (3:0, 1:1). V prvenstvenih ima Maribor prednost zmage in gola (0:0, 1:0, 1:1). Čez noč se je Maribor znašel v položaju, da bo branil prednost in ne lovil zaostanka, kar morda celo bolj ustreza Olimpiji.
Kaj tako skrajnega se je zgodilo od zadnjega derbija, 31. marca v Stožicah (1:1), da je Olimpija tako rekoč iz rok izpustila svojo drugo šampionsko zvezdico in prednost 7 točk spremenila v zaostanek – 73:74? Olimpija se v svoji igralni podobi nemara niti ni tako veliko spremenila, popolnoma pa se je preobrazil Maribor. Olimpija in njen trener Igor Bišćan sta ohranila preračunljiv in predvidljiv značaj, na katerega so se prilagodili tekmeci. Olimpija je bila blagorečeno premalo drzna, zaradi česar je tudi izgubljala točke proti obrambno organiziranim in discipliniranim moštvom. Juriši v zadnjih minutah, ko ji je tekla voda v grlo, so bili zavajujoči.
Maribor je popolno Olimpijino nasprotje. Po točki v Stožicah se je njegova tradicionalno pragmatična podoba spremenila v napadalno, ki tudi na igrišču prepričljivo uveljavlja za slovenske razmere odlične potenciale igralcev. Maribor je, ko ni imel kaj več za izgubiti, začel igrati za gol več in ne za enega manj. Kar je posledično pomenilo tudi selekcijo znotraj moštva. Taktična preobrazba z različico, da je napad najboljša obramba, je navdušila tudi navijače. Olimpija se je medtem še vedno oklepala obrambne filozofije, ki jo je prikrivala s statistično vščečno posestjo žoge in nadzorovanjem ritma. Ni dovolila, da bi se spustila v dirko, v kateri bi preveč stvari prepustila naključjem. Četudi je bil tekmec za razred slabši. V seštevku je premalo tvegala, da bi imela večji dobiček. Vrhunec stopnjujoče se preračunljivosti – za njo je bila kaznovana tudi v Velenju – je bil nedeljski razplet brez golov.
Nogomet se igra za gole, Olimpija ga je igrala le za točke. Ker je bilo golov premalo, je tudi točk manj. Evropski trendi bolj ali manj govorijo v prid napadalnim moštvom. Naslove osvajajo tisti, ki so bili med najbolj učinkovitimi. Ena od najvidnejših Olimpijinih težav ali trenerjevih zablod je igra z lažnim napadalcem, posledično tudi neustrezna taktična različica, ki jo Bišćan povrhu ne menja niti za ceno izgubljene bitke za naslov. Redkotero moštvo v ligah na tujem – najmočnejših ali primerljivejših – naskakuje naslov prvaka brez napadalca z izrazitim strelskim občutkom ali slovesom. Pri Olimpiji ima Bišćan dva igralca z značilnostmi strelcev, veterana in rojaka Leona Benka ter prišleka iz Argentine Andreja Vombergarja. Prvemu je zaupal veliko več, a je bil njegov učinek preslab, drugega je tako rekoč izobčil. Koliko slovenski Argentinec zmore oziroma ali sploh ima vrednosti za vidnejšo vlogo v moštvu, ki kandidira za prvaka, ne ve nihče.
Igralčeva kakovost ali pa čisto naključje je, da je prvi strelec zeleno-belih plejmejker – Ricardo Alves. A z vsega desetimi goli krepko zaostaja za najboljšimi v SNL. Issah Abass je dosegel enega manj, skupaj pa sta debelo za mariborskim dvojcem Marcos Tavares-Luka Zahović, ki je dosegel 29 golov. Zahović ml. je samo v drugem delu sezone zabil vseh 13 golov.
Branilec naslova Maribor je v 33. kolu dobil nenadejano darilo moštva Ankaran Hrvatini v obliki izida 0:0 v Stožicah, s čimer se je v mnogočem spremenilo izhodišče pred četrtim ligaškim dvobojem v sezoni in skupno šestim, potem ko je bila Olimpija boljša v dveh pokalnih tekmah (3:0, 1:1). V prvenstvenih ima Maribor prednost zmage in gola (0:0, 1:0, 1:1). Čez noč se je Maribor znašel v položaju, da bo branil prednost in ne lovil zaostanka, kar morda celo bolj ustreza Olimpiji.
Olimpija je preračunljiva
Kaj tako skrajnega se je zgodilo od zadnjega derbija, 31. marca v Stožicah (1:1), da je Olimpija tako rekoč iz rok izpustila svojo drugo šampionsko zvezdico in prednost 7 točk spremenila v zaostanek – 73:74? Olimpija se v svoji igralni podobi nemara niti ni tako veliko spremenila, popolnoma pa se je preobrazil Maribor. Olimpija in njen trener Igor Bišćan sta ohranila preračunljiv in predvidljiv značaj, na katerega so se prilagodili tekmeci. Olimpija je bila blagorečeno premalo drzna, zaradi česar je tudi izgubljala točke proti obrambno organiziranim in discipliniranim moštvom. Juriši v zadnjih minutah, ko ji je tekla voda v grlo, so bili zavajujoči.Maribor je popolno Olimpijino nasprotje. Po točki v Stožicah se je njegova tradicionalno pragmatična podoba spremenila v napadalno, ki tudi na igrišču prepričljivo uveljavlja za slovenske razmere odlične potenciale igralcev. Maribor je, ko ni imel kaj več za izgubiti, začel igrati za gol več in ne za enega manj. Kar je posledično pomenilo tudi selekcijo znotraj moštva. Taktična preobrazba z različico, da je napad najboljša obramba, je navdušila tudi navijače. Olimpija se je medtem še vedno oklepala obrambne filozofije, ki jo je prikrivala s statistično vščečno posestjo žoge in nadzorovanjem ritma. Ni dovolila, da bi se spustila v dirko, v kateri bi preveč stvari prepustila naključjem. Četudi je bil tekmec za razred slabši. V seštevku je premalo tvegala, da bi imela večji dobiček. Vrhunec stopnjujoče se preračunljivosti – za njo je bila kaznovana tudi v Velenju – je bil nedeljski razplet brez golov.
Brez napadalca ni golov
Nogomet se igra za gole, Olimpija ga je igrala le za točke. Ker je bilo golov premalo, je tudi točk manj. Evropski trendi bolj ali manj govorijo v prid napadalnim moštvom. Naslove osvajajo tisti, ki so bili med najbolj učinkovitimi. Ena od najvidnejših Olimpijinih težav ali trenerjevih zablod je igra z lažnim napadalcem, posledično tudi neustrezna taktična različica, ki jo Bišćan povrhu ne menja niti za ceno izgubljene bitke za naslov. Redkotero moštvo v ligah na tujem – najmočnejših ali primerljivejših – naskakuje naslov prvaka brez napadalca z izrazitim strelskim občutkom ali slovesom. Pri Olimpiji ima Bišćan dva igralca z značilnostmi strelcev, veterana in rojaka Leona Benka ter prišleka iz Argentine Andreja Vombergarja. Prvemu je zaupal veliko več, a je bil njegov učinek preslab, drugega je tako rekoč izobčil. Koliko slovenski Argentinec zmore oziroma ali sploh ima vrednosti za vidnejšo vlogo v moštvu, ki kandidira za prvaka, ne ve nihče.Igralčeva kakovost ali pa čisto naključje je, da je prvi strelec zeleno-belih plejmejker – Ricardo Alves. A z vsega desetimi goli krepko zaostaja za najboljšimi v SNL. Issah Abass je dosegel enega manj, skupaj pa sta debelo za mariborskim dvojcem Marcos Tavares-Luka Zahović, ki je dosegel 29 golov. Zahović ml. je samo v drugem delu sezone zabil vseh 13 golov.
