Maribor še z boljšim izkupičkom od Benfice

Ljubljana – Mariboru je odleglo. Drugo soočenje z Liverpoolom se ni razpletlo tako boleče kot prvo, a je razkrilo, da je liga prvakov prehud zalogaj. Za vijolične je bilo gostovanje na Anfieldu še ena učna ura, ki bi lahko obrodila sad že 21. t. m. v Moskvi.

Liverpool in Maribor sta dosegla svoje, prvi je zanesljivo zmagal, drugi sprejemljivo izgubil. Nekaj pohvalnih in pokroviteljskih besed Nemca na Liverpoolovi klopi Jürgena Kloppa o boljšem Mariboru, proti kateremu so se rdeči morali pošteno potruditi, velja kar hitro preslišati. Pozabiti! Sodijo v kategorijo gosposkih odzivov po neenakovrednih dvobojih, v katerih palčka res nima smisla še bolj ponižati.

Liverpoolova premoč ni bila vprašljiva, toda angleški velikan v najmočnejši konkurenci ne sodi med najboljše, pa čeprav se mu obeta, da bo v skupini E zanesljivo prvi. V kateri kakovostni razred v najmočnejšem klubskem tekmovanju sodi Maribor, deloma odkriva lestvica. Z eno točko in razliko v golih 1:14 rezultatsko še zdaleč ni najslabši, saj so za njim brez ene same točke veliko slovitejši in bogatejši klubi, na primer, dvakratna evropska prvakinja Benfica (razlika v golih 1:10), pa Feyenoord (3:12), prvi zmagovalec pokala prvakov iz Nizozemske (1970), in belgijski velikan Anderlecht, ki je celo brez gola (0:15). Samo eno točko več po štirih kolih so zbrali Borussia Dortmund, Apoel, lanski polfinalist LP Monaco in Karabah, eno in proti Barceloni je osvojil atenski Olympiakos.

Mariborska podoba na Anfieldu in način, kako se upreti boljšemu, sta bila pričakovana. Strokovni štab na čelu s trenerjem Darkom Milaničem ni ponovil napake iz Ljudskega vrta in je izbral taktično različico sprejemljivo razmerju sil: vijolični so se še hujšemu polomu lahko izognili samo s še bolj zaprto različico od zaprte. Svojo igralno površino so omejili na 40 m od vrat in z dvema obrambnima blokoma, petih branilcev v zadnji liniji in petih, vključno z napadalcem, pred njimi. Kar pomeni, da so bile napadalne akcije izključno naključne in da je bil vsak kolikor toliko organiziran – ali pa po inerciji – prehod na domačo polovico pravi mali čudež. Velik bi šele bil, če bi projektil vidno izstopajočega med mariborskimi igralci Martina Milca zletel za hrbet domačega vratarja Loriusa Kariusa.

Mariborski »catenaccio« (ključavnica) je zdržal 49 minut. Tako rekoč prvi neposredni strel proti vratom najboljšega Mariborčana Jasmina Handanovića je končal v mreži. Liverpool v zgoščeni mariborski postavitvi praktično ni imel veliko možnosti za neposredne strele, toda v zgoščenem prometu v kazenskem prostoru ni mogoče ves čas nadzorovati akcij in gibanja tekmecev ter jih preprečevati brez posledic. Možnosti, da Maribor tudi v drugem polčasu ne bi prejel gola, so bile minimalne. Če ne drugega, bi si gol zabil sam.

Kakršenkoli drugačen taktični pristop bi bil samomorilsko dejanje vijoličnih. Lahko bi bil tudi bolj drzen in pogumen, toda potem Maribor ne bi igral v ligi prvakov in bi svojo evropsko poglavje končal že na prvi, največ pa na drugi evropski oviri. Maribor namreč tudi v slovenski ligi neguje slog igre, ki je izrazito podrejen rezultatskemu uspehu v kvalifikacijah in nima nikakršne zveze z dopadljivostjo ali atraktivnostjo. Športni direktor Zlatko Zahović bi dejal, da je Maribor tekmovalen. Slabost takšnega pristopa pa je, da omejuje v razvoju bolj nadarjene igralce, ki se morajo prilagajati povprečnosti večine.

Statistično je bil v 4. kolu še bolj nemočen ciprski Apeoel, ki pa je ob le 29-odstotni posesti žoge v Dortmundu izvlekel 1:1. V kilometrih je pretekel več kot Borussia (107,8:103,2), a manj kot Maribor (112,4), ki je zmogel tudi več podaj od ciprskega prvaka (292:226).

Teoretično Maribor tudi po štirih tekmah še ostaja v igri za napredovanje v šestnajstino finala evropske lige. Če bo 21. t. m. v Moskvi zmagal in v zadnjem kolu (6. decembra) v Ljudskem vrtu proti Sevilli iztržil vsaj neodločen izid, Spartak pa izgubil tudi v Liverpoolu, bo zanesljivo tretji.