V slogu tradicionalne nogometne vzvišenosti naših južnih sosedov je Dinamov trener Ante Čačić napovedal uvrstitev v ligo prvakov brez poraza. Gospod uglajenih manir, spoštljiv, a hkrati samozavesten, se po nepisanih nogometnih pravilih ni veliko zmotil in je ob tem, da je očitno res človek, ki se ga drži sreča, v govorništvu več kot pravšnji tekmec Zlatku Zahoviću.
»Dinamo v Ljudskem vrtu nima nobenih možnosti. Ne ve, kaj ga čaka. Nekaj sreče moramo imeti tudi mi,« je na Čačićevo oceno odločno odgovoril mariborski športni direktor, ki je v mešanem prostoru za pobiranje izjav in intervjujev odpravil peščico hrvaških novinarjev. Menil je namreč, da je eden od tamkajšnjih medijev neustrezno predstavil njegovo podobo, nekaj trenutkov pozneje pa privlačni dami ene od zasebnih televizijskih postaj z nasmeškom odgovarjal tudi na neprijetna – rumena – vprašanja.
Prepletali sta se sreča
Dobre pol ure – razdeljene v manjši del prvega, pretežno pa v večji del drugega polčasa – je bil vijolični videz evroligaški. Da se jeziček ni povsem nagnil na mariborsko stran in ligo prvakov po 13 letih tako rekoč že pripeljal na Štajersko, bi lahko pripisali naslednjim podrobnostim: smoli ali pomanjkanju izkušenj Roberta Berića, nerazpoloženosti Agima Ibraimija in tudi previdnejši taktični različici trenerja Milaniča. A pojdimo po vrsti. Komaj 21-letni Krčan, kar pri oceni njegovih sposobnosti in zmožnosti mnogi hitro pozabijo, je zasenčil Dinamova štoperja evropskega ugleda, Josipa Šimunića in Tonela. Strelci živijo od golov in Berić ni dosegel nobenega, zaradi česar so bili vijolični navijači precej slabe volje. Če bi zabil gol, bi evre v milijonskih zneskih seštevali vijolični finančniki in tudi postavni napadalec, čigar cena na evropskem tržišču bi poskočila v rekordne višave. Pa vendar, zanimivo bi bilo videti Berićev statistični učinek – indeks.
Dinamo je omejil najbolj raznovrstnega ustvarjalca Maribora Ibraimija. S tem so domači preprečili možnost nepredvidljivih potez Albanca, ki ni zmogel niti enega strela proti vratom. Tudi podaje v nasprotnih napadih, ki so obetali veliko, so bile nenatančne.
»Mar ste pričakovali, da se bomo v Zagrebu odprli? Igrali smo proti Dinamu, močnejšemu in kakovostnemu tekmecu,« pa je Milanič argumentirano razblinil vse dvome o tem, če je bila taktična previdnost napačna. Ni bila, a prinaša slabosti, kot so rokade igralnih položajev, igralcev in pomanjkanje števila igralcev v napadalnih akcijah.
V Ljudskem vrtu potrpežljivo
Dinamo ima gol prednosti, a ena žoga v njegovi mreži in nobena v Mariborovi bi pomenila zmagoslavje Štajercev. To je izhodišče, ki ga Milanič in Zahović za dvoboj v Ljudskem vrtu enostavno morata upoštevati. Da sta do zadnje podrobnosti preučila vse pasti in različice, sta potrdila v Maksimirju. V to je sodila tudi »izločitev« Dejana Mezge zaradi nevarnosti učinka »nacionalnega duha«, hkrati sta za povratno tekmo ohranila aduta več. Kar zadeva pristop, pa ni neznank. »Potrebujemo le en gol in ne divjanja za vsako ceno,« je dejal Milanič.
V tekmovanjih na tako visoki kakovostni ravni je kakršna koli prednost tekmecev prednost. Zaostanka z 1:2 nekoč proti Sloveniji niso nadomestili niti močnejši Ukrajinci in Romuni, prav tako ne Mariborčani v lanskih kvalifikacijah za LP proti Maccabiju iz Haife. A ga je Slovenija v LV proti Rusiji.