Matjaž Kek: Katančevi naj v Stožicah čim prej izzovejo navijače

Z Matjažem Kekom se ne bi mogli pogovarjati ob boljšem trenutku. Prav danes bo postal nogometni trener z najdaljšim delovnim stažem v zgodovini NK Rijeka, s katerim zaseda vrh hrvaškega prvenstva. Prav Kek je v zgodovinskih kvalifikacijah za SP v Južni Afriki dvakrat opravil s Slovaško, s katero se bo Slovenija merila v soboto. Mariborčan, ki je 9. septembra dopolnil 55 let, je bil med pogovorom ob Kvarnerju kot vselej konkreten in pronicljiv sogovornik.

Ste februarja 2013 pričakovali, da boste na Reki tudi danes?

Ne. Po izkušnji v Savdski Arabiji me je poklical športni direktor kluba Srečko Juričić. Dobila sva se v Ljubljani, predstavil mi je zanimiv projekt, v katerem sem 3 leta in pol. Hitro nas je pospremil rezultat, okolje je zajela vsesplošna evofrija, pojavilo se je nekaj svežega ob Dinamu in Hajduku. Zdaj stvari postajajo bolj objektivne, nahajamo se v prelomnem trenutku po selitvi iz legendarne Kantride v svoje vadbeno središče na Rujevici. To je resda predpogoj za razvoj nogometne šole. O tem se danes pogovarjajo le redki tudi v manj razvitih državah, kot sta Hrvaška ali Slovenija. Vsi v okolju tega resda niso sprejeli. Bomo videli, kako bo z gradnjo štadiona na Kantridi.

Eden od trenerjev je po porazu z vami dejal, da Rijeka predstavlja drugo galaksijo, da je z njo težje igrati kot z Dinamom in Osijekom, da je hitrejša in močnejša v vsakem dvoboju in da hiti proti naslovu prvaka, če bo tako nadaljevala.

Razumel bi tovrstno razmišljanje navijačev in njihovo evforijo, delno tudi novinarje, četudi gredo nekateri iz ene skrajnosti v drugo. Kek en teden nima pojma, naslednji teden je genij ... Stroko razumem malo manj. Kdor po 10. kolih govori o naslovu prvaka in daje napovedi ... Nas primerjati z Leicestrom in podobno, to so bajke in povesti, to je predvsem neresno. Lahko govoriva o igri.

Kako močno ste jo spremenili?

Današnja Rijeka je drugačna od prejšnje, značaj igralcev je drugačen. Odšli so Tomasov, Bezjak, Močinić, Samardžić, manj igra poškodovani Maleš; to so bili agresivnost, hitrost, šprint, napadanje prostora, igra na moč in atletsko pripravljenost. Z Gorgonom, Mateijem, Gavranovićem, Andrijaševićem, Vešovićem pomaknjenim naprej, z Mišićem smo dobili igralce, ki znajo igrati nogomet. Ne morejo pa (še) toliko teči, igrati agresivno kot prejšnja zasedba. Fantje se dokazujejo na treningih in tekmah, toda ogromno nam še manjka.

Le dva ista nogometaša sta začela prvi derbi z Dinamom v minuli sezoni in nedavnega v tej sezoni. Je to normalno?

Ne, pretok igralcev je prevelik. Prvič, vodilni v klubu se zavedamo, da se moramo financirati sami, da je italijanski kapital opravil svoje poslanstvo. Drugič, spremljamo tržišče, in ko dobimo ponudbo za določenega igralca, se moramo odzvati, četudi včasih grešimo. Delno smo bili fante prisiljeni prodati, delno smo šli v načrtno spreminjanje značaja moštva. Spomladi namreč nismo igrali najbolje; igrali smo na rezultat, sicer pa dolgočasen nogomet. Če izgubiš le enkrat v prvenstvu in si relativno enakovreden Dinamu, te rezultat resda pokriva, toda naše tekme niso bile velespektakli.

V Sloveniji je vselej zanimiva polemika med zagovorniki »gledljive igre« in »pozitivnega rezultata«.

Dolgoročno je ključen rezultat, ki te edini pokrije s prodajo igralcev in z rejtingom, ki ga dobiš. Floskule, kot so, »treba je igrati napadalno, treba je dati v igro mlade«, pa vladajo samo na naših prostorih. Sredina, iz katere izhajamo, nima tradicije, ne moremo biti vselej na vrhu. Kaj je gledljivo, je tako ali tako relativno. Meni je pogosto Atletico Madrid bolj gledljiv kot Barcelona. Atletico ne igra spektakularno, pa vemo, kako visoko kotira. Ključna je seveda filozofija kluba/reprezentance. Napadalno lahko tako ali tako igraš toliko, kolikor ti dovoli tekmec. Meni so pogosto metali naprej, da nisem frontalno napadel Dinama v zadnjih 20 minutah. Hajduk ga je v zadnjih 20 minutah napadel, dobil tri ali štiri gole, pa so se norčevali iz njega.

Kaj je torej ključno?

V konstanti dosegati pozitivne rezultate, dobiti neko prepoznavno igro in nenehno selekcionirati zasedbo. Zdaj želijo še četrto komponento: da bi vpeljevali v moštvo mlade. Poglejte primer Dinama: s fanti, starimi 18 in 19 let, ne moreš igrati proti Chielliniju, Bonucciju in druščini ... Vemo, kako se je končalo gostovanje Juventusa v Zagrebu. Ta koncept z mladimi je privlečen za lase in tu gre bolj za obešanje trenerjev, Slovenija ni izjema. Toda bolj gre za to, ali so igralci sposobni sodelovati med sabo ali ne. Dokazati, da nekaj dobro deluje, je veliko težje in večji izziv. Če imaš v ekipi pet genijev, to ne pomeni, da boš naredil dober rezultat.

Koliko lažje je to doseči v klubu?

Gre za vsakodnevni proces treningov, pogovorov, priprav. Lažje ti je sprejeti odločitev, ker vse skupaj nenehno spremljaš. Po drugi strani pa imaš v reprezentanci možnost izbire, si selektor. Gre za dva različna načina dela v nogometu. Eno je biti vsak dan na igrišču, drugo pa enkrat na nekaj mesecev. Zdaj, ko so zožili termine, ko si še bolj odvisen od značaja in pripravljenosti igralcev, je še težje. Upoštevati bomo morali tudi koncepte, ki so jih prinesli v nogomet Islandija, Albanija in podobne reprezentance na minulem euru. To bo spremenilo nekaj klišejev. Je realnost, da igrata Islandija in Albanija na zaključnih turnirjih? Z nekom v Sloveniji se moram strinjati: razširjeni euro ne pomeni lažje uvrstitve na zaključni turnir kot prej.

Kako Hrvati gledajo na tuje trenerje na čelu treh največjih klubov?

Dokler te spremlja rezultat, gre, če rezultata nimaš, oba veva, kaj te čaka. Nekaj časa sem bil drugi za Dinamom, kar je sprejemljivo, četudi so me nekateri selili z Reke po slehernem remiju. Ko zmagamo, sem absolutno njihov, ko izgubimo, sem Slovenec na klopi Rijeke ... Toda s tem moraš seveda živeti.

Je lažje s podporo predsednika?

Damir stoji za mano oziroma za projektom, ki ga sam vodi, vodilni v klubu so realni. Menim, da bo tujcu v hrvaškem nogometu vse težje. Jaz sem jih morda šokiral, Marjan Pušnik to potrjuje, saj je Hajduk kljub težavam močan in bo še močnejši, tretji je prišel v Dinamo, ki je inštitucija in zahteva veliko. Zdi se mi dobro, da smo na Hrvaškem, saj je bilo dolgo tudi v Slovejiji ogromno hrvaških strokovnjakov in so imeli status nekoga večjega. Na Reki imam veliko več pozitivnih kot negatvinih izkušenj, pa ne le zaradi tega, ker sem večkrat zmagal kot izgubil ... Lokalni novinarji me spremljajo s kritično noto, kar je celo dobro. Držijo te budnega, iščeš dodatne rešitve, ne padeš v ugodje dobrih pogojev za delo, rednega finančnega izplačila, dobrih rezultatov ... Ljudje se namreč hitro uspavamo, v nogometu pa gre vse skupaj še hitreje.

Vprašal sem vas za podporo vodilnih v klubu, ker je v času vašega vodenja reprezentance veljalo, da temelji uspeh, torej uvrstitev v Afriko, na konfliktu, na trenjih na relaciji predsednik-igralci. Drži?

Ah, najprej so govorili, da lahko odlično delujem le v konfliktu, že prej, da sem pomočnik od Bojana (Prašnikarja – op. p.), pozneje, da je v reprezentanci tako ali tako vse delal Milan (Miklavič – op. p.) ... Tudi zato sem šel na Reko sprva sam, nobenega nisem vzel s seboj. Hkrati pa sem prišel do potrditve, da v razmerah dobrih odnosov z vodilnimi v klubu, ko si osredotočen na svoje delo, v kontinuiteti pride rezultat. V šoku, konfliktu in neurejenih razmerah lahko začasno narediš rezultat, dolgoročno pa ne. Komunikacija mora biti obojestranska, igralci redno plačani. To seveda ne pomeni jamstva za rezultat.

Veste, koliko različnih trenerjev ste premagali na Hrvaškem?

Nimam pojma ...

... 41 samo v prvenstvu.

Tu sem tri leta in pol ... Očitno gre za konstanto, o kateri sem prej govoril. No, v minuli sezoni me je teplo prav to, da smo prepogosto remizirali, pri čemer smo zgrešili pet ali šest enajstmetrovk za 1:0 ... Zanimivo: vsak dan, ko delaš na igrišču, doživiš nekaj novega. Ko sem prišel na Reko, smo nanizali štiri zmage, sledil je poraz v Splitu, nato smo se tako rekoč v zadnji sekundi uvrstili v Evropo, nato je padel sloviti Stuttgart s tedaj odličnimi zvezdniki, potem so začeli prihajati k nam igralci, ki so imeli veljavo (Jajalo, Kramarić, Tomečak, Leovac ...), kar ni bilo naključno, spet je prišla Evropa ... Na Kantridi so bili neuspešni Sevilla, Feyenoord, Standard, to ni kar tako. V prvenstvu pa smo prejeli tri gole v trenutku, ko smo se zapeljali čez hrib proti Zagrebu ...

Kako opraviti z izzivom Dinama?

Dinamo ni prevladujoč le zavoljo Zdravka Mamića in vsega okrog njega, kar se piše in govori. Dinamo je izjemno dobro selekcioniran, premore izjemno kakovost igralcev. Kdo pa bo danes plačal 20 ali 30 milijonov evrov za slabe igralce!? Zoran Mamić je dobro vodil proces treninga, imel je avtoriteto, igrali so boljši nogomet kot mi. Toda v nekem trenutku, ko smo že pred tekmo pokazali drugačno mimiko obraza, je vse skupaj postalo zanimivo. Vsakega niza je enkrat konec, tudi mojega proti obema splitskima kluboma bo. Le gledanje na te nize ti na naslednji tekmi ne bo prineslo gola za 1:0 ...

Kakorkoli obrneva, ste v igri za naslov prvaka.

Saj Rijeka mora biti stalno v igri za prvaka. Vem tudi, da bo klub pozimi prodal tri ali štiri igralce. Začelo se je pojavljati razmišljanje, češ saj bo že naredil nove v dveh mesecih. Verjetno bo tudi meni to slej kot prej načelo živce ... Vprašanje, ali bi bil še tu, če ne bi bilo v klubu predsednika Damirja Miškovića. To je človek, ki ga izjemno spoštujem. Pa ne le zavoljo tega, ker me pošteno in redno plača, pač pa zato, ker dobiš občutek, da delaš z nekom, ki spoštuje tvoje delo, ni se pripravljen skriti za prvi poraz le zato, da bi morebiti zaščitil sebe. Takih odnosov nisem imel ne v Mariboru ne v reprezentanci. Logično, da vrneš na enak način. Ne želiš vsakih šest mesecev nove pogodbe, v časopisu ne piše, da imaš ponudbo od ManUtd in Barcelone ... Ustreza mi tudi okolje, rad živim na Reki. Pri 55 letih se odzovem na stvari tako, kot so mi včasih napovedovali mentorji, da se bom, predvsem Milan. Bolj normalno. In vse bolj sem prepričan, da se vse začne in konča na igrišču. Lahko vsi govorijo, da so prijatelji, da vlada v ekipi super vzdušje, toda spregovoriti je treba na igrišču.

Tako kot ste na klopi Slovenije v obeh tekmah s Slovaško ... Se spominjate zadnje tekme v Bratislavi? Pri njih še danes igrajo številni isti nosilci igre, kot so Hamšik, Škrtel, Weiss, Pekarik in Durica.

To je bila ena odnajbolj pametno odigranih tekem »južnoafriškega« rodu fantov. Gola smo zabili na pravi način in ob pravem času. Vedno bom zagovarjal trditev, da Slovenija potrebuje – ob enotnosti in pozitivni energiji – prav odziv kakovostnih igralcev, ki jih premore. Tedaj je denimo Birsa zabil gol, ki ga igralec njegovega slovesa in kakovosti občasno mora zabiti. Igrali smo pametno in zrelo, reprezentanca je bila prvič postavljena pod pritisk »nujne« zmage. Na slovaško pisanje o slavju in ognjemetu, ki so ga pripravljali v primeru zmage, smo se odzvali vrhunsko. To je dandanes ena od najpomembnejših značajskih kakovosti ekipe: da se zna odzvati pravilno na pritisk.

Običajno ne gre brez sreče.

Tedaj so bili Slovaki zelo dobri, kar so pozneje dokazali tudi v Afriki. Nas so ob zanosu in pozitivnem vzdušju krasile tudi obrambe Handanovića, poteze Birse, pa maratoncev na sredini igrišča, bočnih igralcev, ki so vse nadzorovali ... Tudi danes potrebuješ potezo igralca s kakovostjo v reprezentanci, ne samo v intervjujih. Daj gol, daj podajo, ubrani strel s sedmih metrov ... Pa še srečo moraš imeti, da nekdo udari s sedmih metrov mimo vrat. To je naša realnost, Hrvati črpajo kader iz Reala, Barcelone, Juventusa ... Ob tem nimaš veliko možnosti; na voljo imaš 90 minut in čez tri dni 90 minut. Reprezentanca nima nič od tega, če nekdo en mesec nazaj zabije 7 ali 8 golov v klubu. Valter je tedaj naredil, kar je bilo treba. Zabiti moraš prvi gol. Nedavno je nekdo rekel, da ima Slovenija individualno kvaliteto. Ima, ima ... toda potrebuješ gol na tekmi, ne v časopisu.

Je Slovenija favorit s Slovaško?

Imam mnenje kot nekdo, ki je bil del reprezentance in bo z njo vselej povezan. Tega mi ne more nihče vzeti, četudi bi nekateri radi, da bi moj priimek kar izginil, ampak jim ne bo uspelo. Ne bi rad prišel v položaj, da s strani ponujam rešitve, čeprav ne spremljam podrobno reprezentantov in jih ne analiziram sprotno. Mogoče ni treba iskati favorita na tekmi Slovenije in Slovaške. Mogoče je treba iskati odgovornost, energijo, pot do rezultata, ki pa ne sme biti pogojen s tistim, kar se je dogajalo na Nizozemskem, v Južni Koreji, Afriki, to je namreč nov rod. Odločilno je še vedno igrišče; kdo brani igralcem, da ne dajo gola ali ne odigrajo pogumno, napadalno? Pomembno je, da izzoveš ljudi, ki bodo prišli na štadion, da ti pomagajo. Kdor bo prišel v Stožice, bo prišel gledat Slovenijo, saj Slovaška ni magnet kot kakšna velesila. Te ljudi je torej na igrišču treba čimprej sprovocirati, da vstanejo in ti začnejo pomagati.