Matjažu Keku se klanja celo Armada

Reka in Rijeka sta naši. Prvi že več kot desetletje poveljuje Vojko Obersnel, po rodu Slovenec, drugi na sloviti Kantridi Mariborčan Matjaž Kek. Tamkajšnji nogometni klub, ki je v nekdanji Jugoslaviji igral zelo vidno vlogo, pod taktirko nekdanjega slovenskega selektorja piše zgodbo o uspehu.

Stoječe ovacije navijačev po koncu tekem so postale zaščitni znak štadio­na pod znamenito naravno kamnito steno v reški soseski Kantrida. Namenjene so nogometašem in še posebno nekdanjemu slovenskemu selektorju, ki iz tekme v tekmo med navijaško skupino Armada in drugimi privrženci kluba, ki jih ni malo niti med Brkinci in osrednjimi Primorci, krepi status velikega poveljnika. Zmagam Keka in njegovih fantov navijači v večernih urah pripravijo manjši ognjemet, ki v tem največjem jadranskem pristanišču na vzhodni obali pričarajo pravo sredozemsko ozračje in osvetlijo Kvarnerski zaliv. Na tribunah Kantride je videti staro in mlado, nekdanje nogometne ase, prekrasne zagorele lepotice in tudi mlade družine. Prešerno zadovoljstvo preveva edinstveno nogometno utrdbo. Reka spet diha za nogomet in neizmerno uživa.

»Vidite, nič mi ne manjka. To je užitek. V takšnem vzdušju je vsaka kaplja znoja vredna toliko več. In ta čas uživam kot že dolgo ne,« je bil po ponedeljkovi tretji ligaški zmagi, deveti tekmi v nizu brez poraza v tej sezoni ter že 17. na vseh ravneh, široko nasmejan morda najbolj priljubljeni Slovenec na Hrvaškem. Prav gotovo pa na Reki, kjer je prepričal celo zahtevno nogometno srenjo z novinarji na čelu. Ti o njem ne najdejo slabih besed, on jim vrača zaupanje z odkritimi misli in zanje nenavadnimi odločitvami. »Tekma je bila ... Jutri zjutraj ob 10. uri imamo trening,« je po kratki in izčrpni oceni dvoboja Kek sklenil novinarsko konferenco po tekmi z Osijekom (Rijeka je zmagala s 5:1) in povzročil nemalo začudenja. »Poglej ga, igrali so kot naviti, navdušili navijače, za nagrado pa jih je osrečil z jutranjim treningom,« so se čudili Mariborčanovi spremljevalci iz novinarskih vrst.

Kekova avantura na reški klopi se je že zdavnaj spremenila v zgodbo o uspehu, ki kaže pravljične obrise. Če bo v 4. kolu kvalifikacij izločil favorizirani Stuttgart (prva tekma bo v četrtek na Kantridi), bo na pragu uvrstitev v evropsko ligo, na domači sceni je že ujel korak z nedotakljivim Dinamom. Na spletnih straneh so se pojavile različne skice novega štadiona, ki naj bi prve temelje dobil v začetku prihodnjega leta. Navijači in drugi nogometni navdušenci na Reki si ga zaslužijo, že zaradi bogate in uspešne zgodovine kluba, v kateri so z zlatimi črkami zapisani tudi Slovenci: od vratarja in iz Olimpije tako rekoč izgnanega Boruta Škulja do ajdovskega Cruyffa Adrina Fegica, ki je v eni najslavnejših zmag Rijeke nad madridskim Realom s 3:1 zabil dva gola, in Matjaža Florjančiča, sedanjega Kekovega pomočnika. »Bil je moj vratarski idol,« je denimo o Škulju dejal zdajšnji prvi mož Rijeke Damir Mišković, ki je »prilezel« le do vratarja drugega reškega kluba Orijenta.

Matjaž Kek ima vajeti moštva trdno v rokah. Uživa zaupanje vodilnih mož, kakršno si vsak trener lahko samo želi, med navijači je nesporna št. 1 moštva. »Predsednik ima svoje ljudi, ki jim zaupa, toda za nogomet so zadolženi nogometni ljudje. In ne mislite, da se igralci kopajo v denarju. Plače imajo solidne in nič več kot to. Toda pomembno je, da vsak mesec redno prejmejo vse do zadnjega centa. To se čuti na igrišču in v slačilnici. Takšne vneme ne pomnim, vsi do zadnjega so nabrušeni in težko je z besedami opisati, kakšen užitek je ustvarjati v takšnih razmerah. Imam občutek, da bi lahko v letu ali dveh imeli veliko zgodbo,« je še dodal Kek, preden je odhitel na večerjo, vabila predsednika in mecena pač ne zavrneš!

Sinoči je Rijeka v hrvaškem DP gostila Split, končni izid tekme je bil 1:1.