Med plesom pozabili na Ramosa in njegovo mater

Sevilla – Podivjanemu biku bi se na štadionu Sanchez Pizjuan zmešalo. Rdeča kulisa s šali, majicami in zastavami je sevala tako močno, da so jo morda uzrli celo astronavti v vesolju. Pri Sevilli se kljub izpadu v pokalu niso ustrašili madridskega Reala, ampak so bele baletnike še enkrat pričakali v rdečem peklu in skurili njihov niz neporaženosti.

Bik je bil tokrat kar Sergio Ramos. V domačem fantu iz Camasa, naselju blizu Seville, se pretaka ponosna andaluzijska kri, toda navijači Seville mu še zmeraj zamerijo, da je nekoč kot najstnik izsilil prestop k Realu. Njihova jeza se ni omilila niti z Ramosovimi besedami, da hoče imeti nekoč na grobu po eno Realovo in eno Sevillino zastavo, niti njegovo čaščenje umrlega prijatelja Antonia Puerte, nekdanjega nogometaša Seville. A Ramos ni samo jezen, ampak tudi žalosten, ker je zaradi vseh žalitev na tekme Seville prenehal hoditi njegov dedek, dolgoletni lastnik letne karte na štadionu Sanchez Pizjuan.

Ramos bi kot ljubitelj bikoborb lahko iskal navdih v najbolj izkušenih matadorjih, toda nasedel je na provokacije. Sredi prejšnjega tedna se je z vročo glavo skušal maščevati nekdanjim privržencem s provokativnim proslavljanjem gola in vsaj delno mu je tudi uspelo. Real je Sevillo izločil iz kraljevega pokala, toda obenem je Ramos pozabil, da bo že tri dni kasneje spet gostoval v glavnem andaluzijskem mestu.

Še nikoli boljša Sevilla

Razgreti domači privrženci so zato v nedeljo na tekmi španske lige še bolj množično prepevali žaljive pesmi o njegovi družini in mu še glasneje žvižgali ob vsakem dotiku z žogo, glasnost je občasno presegala sto decibelov. Drugače so ravnali zgolj ob njegovem avtogolu, ko so pozabili na žvižge in ponoreli do neba, čeprav so le redki sploh dojeli, kdo je nesrečni strelec. Toda kaj se je dogodilo, je dobro vedel Ramos, zato je bil skupaj z Realom na kolenih, dokončno pa je padel po zmagovitem zadetku Stevana Jovetića.

Na tribunah so Ramosa, njegovo mater, Sevillo in Real odmislili zgolj ob polčasu, ko je na latino ritme družno zaplesalo prek 40.000 ljudi. Zagotovo nekaj, česar drugje v Evropi ne vidiš. Enako velja za navijaški koridor za avtobus z nogometaši Seville od njihovega hotela do štadiona, a ne toliko zato, ker drugje nimajo dobrega vzdušja, ampak predvsem zato, ker so v Sevilli skakali, mahali in prepevali vsi – mladi, stari, moški in ženske. Bakle so gorele, a nekaj metrov zraven sta bila mamica in nekajletni otrok, oba z navijaškim šalom. Ali pa takoj zraven, kjer je stal starejši gospod s palico, ki ga niti malo nista motila smrdeč pirotehnični dim in pok petard. Bil je preprosto vesel, ker je kmalu zaigrala njegova Sevilla.

Toda če je Ramos že dolgo zamrznjen v srcih navijačev Seville, kot papeža zdaj častijo trenerja Jorgeja Sampaolija. Na Apeninskem polotoku v Vatikanu imajo resda pravega papeža iz Argentine (Jorge Bergoglio), toda v Sevilli pravijo, da imajo nogometnega, zato v njegovo čast celo pletejo navijaške šale s papeško podobo. Vsekakor imajo dober razlog, saj Sevilla še nikoli v zgodovini ni imela tako veliko točk po osemnajstih kolih – 39.

Pomembna je obramba ideje

Argentinski strateg je učenec prekaljenega posebneža Marcela Bielse, toda Sampaoli se v marsičem precej razlikuje od svojega mentorja. Sevilla namreč pod vodstvom Sampaolija igra pogumno in napadalno z vsemi možmi, vendar ne brezglavo, z enakim pristopom pa je Sampaoli zaslovel že kot selektor Čila. »Zagovarjam obrambo, toda ne obrambo rezultata, ampak obrambo ideje,« pravi 56-letni karizmatičen trener, ki se je zavzel tudi za Ramosa, češ da ni normalno stanje, da sta Ramos in »Sevillismo« razdružena.

Prav zato je Sampaoli s svojimi iskrivimi in pronicljivimi izjavami omrežil novinarje. Za špansko sedmo silo predstavlja oazo v puščavi. Pred leti je Jose Mourinho neprestano provociral, zato so ga novinarji pogostokrat citirali, toda to so bile mučne izjave, vselej polne negativne energije. Da mu je druženje z novinarji povsem odveč, zdaj jasno potrjuje zdolgočaseni Barcelonin trener Luis Enrique, ker kaj sočnega pove le ob draženju z nasprotne strani. Podoben je bil Josep Guardiola, še manj imajo novinarji od Realovega trenerja Zinedina Zidana, kajti Francoz se ne razburi niti ob provokacijah. A najhujši od vseh je Sampaolijev učitelj Bielsa, nekdanji trener Espanyola in Athletica Bilbaa. Poročevalce sovraži, zato jih na novinarskih konferencah niti ne pogleda, ampak samo strmi v mikrofon in glavo premakne proti smeri, od koder prihaja vprašanje.

Vse skrajnosti navijaške norije pa na gostovanjih doživijo Realovi nogometaši. Na letališču in pred hotelom jih povsod pričaka več sto kričečih privržencev, a so zato na gostujočih štadionih deležni najhujših žalitev. Toda če odštejemo osrednji del Španije, ima Real največ navijačev ravno v Andaluziji, vendar to ni tako nenavadno, saj gre za pokrajino, ki zvesto podpira špansko kraljevo družino. Če v Barceloni z balkonov visijo katalonske zastave, v Bilbau pa baskovske, v Sevilli družno plapolati zastavi Andaluzije in Španije. A obenem je res še nekaj – v Sevilli in v Andaluziji je prvi klub po številu navijačev Betis.