Med vsemi okusil igranje na tri dni le Katanec

Brdo pri Kranju – Nogometna Slovenija se nahaja pred največjim izzivom v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, ki bo čez dve leti gostovalo v enajstih ruskih mestih. Sobotna tekma s Slovaško in pičle tri dni pozneje vnovičen spektakel z Anglijo – to bi bil velik zalogaj tudi za močnejše reprezentance, kot je slovenska.

Kaj pomeni igranje nogometne tekme najvišje ravni v obdobju treh dni? Tak izziv namreč čaka Slovenijo pojutrišnjem zvečer ob 20.45 s Slovaško in 72 ur pozneje proti Angliji. V nekaterih kolektivnih panogah lahko igrajo tudi po tri tekme v štirih dneh ali celo štiri tekme v dnevu več. To je v nogometu nepredstavljivo. Zgovoren je pogled v zasedbe najboljših klubov v evropski ligi. Tekme v EL igrajo ob četrtkih zvečer, nato sledijo prvenstveni dvoboji ob nedeljah, le redki so nagrajeni s ponedeljkovim terminom. Najboljši igrajo ob četrtkih z »rezervnimi« enajstericami, udarne sile – če je možno – povečini varčujejo moči za pomembnejše ligaške boje v domovini. Tako je do izločilnih bojev v februarju in marcu ... Najboljši nimajo zaman na plačilnem seznamu po 30 in več nogometašev.

V reprezentanci to ni možno zaradi enostavnega razloga: selektorji nimajo na voljo časa niti za optimalno uigravanje ene enajsterice, kaj šele dveh. V teoriji se resda vsi nahajajo v enakem položaju, vse reprezentance v kvalifikacijski skupini F bodo igrale tekmi v soboto in torek. Anglija bo pred poletom na Brnik pojutrišnjem na Wembleyju gostila Malto, kar bo telesno resda manj naporna preizkušnja od večine slovenskih treningov na Brdu. Gotovo so na boljšem izbrane vrste s širšim kadrovskim potencialom in z večjim številom igralcev iz najmočnejših lig, v katerih so vendarle bolj vajeni ritma igranja sreda-nedelja-sreda.

Da se ta rod nahaja pred velikim izzivom, razkriva pogled v statistiko 217 tekem članske reprezentance. Slovenija je le v štirih primerih igrala dve tekmi v razmaku 72 ur, in sicer vselej s selektorjem Srečkom Katancem. Najprej na zgodovinskem evropskem prvenstvu v Beneluksu, ko je spektaklu s Španijo (18. 6. 2000) sledila tekma z Norveško (21. 6.), nato še trikrat v zadnjih dveh letih. Slovenija se je 2014. leta sešla z Urugvajem na legendarnem štadionu Centenario v Montevideu in nato še z Messijevo Argentino v La Plati v pičlih 65 urah. Tedaj je Katanec po prvi tekmi spočil le dva igralca – obolela vratarja Samirja Handanovića in branilca Mirala Samardžića, ki sta ju v spektaklu z Argentino zamenjala Vid Belec in Branko Ilić. Tudi novembra istega leta so morali Slovenci igrati tekmi v treh dneh; Wembley je spoznala udarna enajsterica, tri dni pozneje v Stožicah je krenilo nad zvezdniško Kolumbijo enajst drugih fantov. Primerljiv s prihajajočim izzivom je bil vrhunec lanskega leta. Katančevi aduti so septembra izgubili v Švici, tri dni zatem doma premagali Estonijo – obe tekmi so igrali na visoki ravni, prišlo je do dveh menjav (prvo sta igrala Stevanović in Novaković, povratno Krhin in Berić). Dva meseca pozneje je šlo za podoben primer v dvoboju dodatnih kvalifikacij za euro 2016 z Ukrajino (14. in 17. 11.) – tedaj so Slovenci dokazali, da je možno v drugi tekmi igrati celo bolje, četudi je Katanec le delno osvežil zasedbo (v Lvovu sta igrala Iličić in Kurtić, v Mariboru pa Pečnik in Bezjak).

V soboto in torek lahko pričakujemo na igrišču – upoštevaje menjave – približno petnajst različnih imen. Ob tem velja izpostaviti še posebnost oktobrske reprezentančne akcije. Šele tretjič v zgodovini Slovenije bo reprezentanca igrala obe tekmi na istem štadionu, česar Katanec doslej še ni okusil.

To se je zgodilo le septembra 2003 na legendarnem Bežigradu in marca 2005 v Celju. Toda o morebitnih učinkih morebiti poškodovane ali načete trave tedaj ni govoril nihče. Prvič so Prašnikarjevi aduti proslavljali uvrstitev v dodatne kvalifikacije za euro 2004, drugič je Oblakovo reprezentanco vznemiril slab sodnik iz Saudske Arabije. Kdo ve, kaj bo zasenčilo igranje dveh tekem na isti zelenici v tretjem primeru ...