Mertelj: Vidim dolgo evropsko potovanje in lovorike

Ljubljana – Najbolj vijolični Gorenjec Aleš Mertelj je od leta 2009 šel skozi vse bitke na domačem in evropskem bojišču. V tej sezoni je Maribor obtičal že na prvi evropski oviri, nato je bila v prvenstvu boljša še Olimpija. Preveč porazov za en klub z eno častjo.

Konec dober, vse dobro, bi lahko zapisali po osvojitvi pokalne lovorike, ki je prišla kot zdravilo za vse prvenstvene rane. Veselje po vašem zadnjem strelu z bele točke je bilo iskreno. Ste z zmagoslavjem vse slabosti v sezoni pometli pod prag?

Nikakor, dobro se zavedamo, kako se je razpletala sezona, toda po drugi strani bi bilo nespoštljivo do tekmovanja, če ne bi kazali veselja in se nas zmaga ne bi dotaknila. Pokalno tekmovanje je mali maraton, v katerem moraš premagovati vse tekmece in ne samo finalnega. Vsaka lovorika prinaša nekaj dobrega, v našem primeru je prinesla še nekaj več radosti in zaupanja po izgubljeni ligaški bitki. Dala nam je nov zagon in priložnost, da bomo popravili napake in da bomo novo sezono začeli okrepljeni, močnejši in samozavestnejši, kot smo jo končali.

Ko ste že ujeli Olimpijo, ste se v naslednjem koraku znova spotaknili. Zdi se, da je vsa mariborska sezona minila v spotikanju.

Da, nekako v takšnem ritmu smo se 'lomili'. Kot na dlani nam je Olimpija ponujala priložnosti, ki jih nismo znali izkoristiti. Bile so tekme, v katerih smo imeli vse v svojih nogah, od rezultatske prednosti do igre. Pa smo to zapravili, prejemali smo smešne gole.

Doslej je veljalo, da ste zmagovali, ker niste imeli resnega tekmeca, Olimpija pa vam je očitno zatresla kolena. Ste podlegli pritisku in dejstvu, da se je Olimpija po vsakem spodrsljaju pobrala?

Odkar sem v Mariboru, je bilo čutiti pritisk ne glede na to, kdo je bil na nasprotni strani. Naj so bile Domžale ali Gorica. Naše zmagovanje in pritisk sta šla eno z drugim, vse skupaj nas je še krepilo ter delalo močnejše. Maribor ne more biti v težavah zaradi enega tekmeca, on se vedno poteguje za lovorike, želi si zmagovati kjerkoli in kadarkoli. Igralci smo se te filozofije zmagovanja navzeli in že na treningih utrjujemo zmagovalno miselnost. Prepričan sem, da ne moreš zmagovati in napredovati, če že na treningih ni prisotnega zmagovalnega duha. Še nekaj je, kar bi veljalo razkriti. Olimpija, ali kdorkoli drug, ni bila tekmica, okoli katere se je vrtel mariborski dnevni utrip. Mi smo tekmovali in trenirali za Maribor, za sebe, svoj razvoj, da bi svojemu klubu krojili usodo.

Pri tem ste šli tako daleč, da ste tudi sami sebi kopali jamo. V sporu Zlatko Zahovića in Agima Ibraimija igralcev ni bilo slišati niti videti. Je bil ta incident ključen avtogol?

Najprej bi razčistil, da je bil dogodek njuna zadeva. Resda neprijetna za vse, ampak dogajal se je med njima in bil je na osebni ravni, zaradi česar se niti pod razno drugi ne bi smeli spuščati v spor. In se nismo, če bi si nogometaši to dovolili, bi bil nogomet dejansko postranska zadeva. Ampak mi nismo sodniki, da bi presojali, da bi o tem razmišljali ure in dneve. To je del športa in v njem so trenutki, ki so nepredvidljivi, pri čemer pa se igralci ne smemo ujeti v past. Kadar pride do sporov, moraš najprej razmišljati o sebi, o tem, na kakšen način lahko najbolje pomagaš moštvu in poskušaš biti najboljši na igrišču.

O menjavah trenerjev bi bilo mogoče razpredati na dolgo in široko. Pod taktirko Anteja Šimundže ste že kazali zasičenost, s Krunoslavom Jurčićem ste deloval kot lahka konjenica, z Darkom Milaničem ste ujeli rutino, s katero ste nekoč že zmagovali. Kakšen je vaš komentar?

Kratek in jedrnat, profesionalec sem.

Kar pomeni ...

Da moram delovati v skladu s profesionalno etiko, da izpolnjujem zahteve trenerjev in kluba. Vsak ima svoj način dela, ampak kadar se menjajo trenerji, je najpomembnejše, da igralec čim prej sprejme njihove prijeme. Razmišljal naj bi o tem, kako bi čim bolje njegove zamisli, taktiko in dojemanje nogometa udejanjil v igri. Jurčić je 24 ur na dan živel za nogomet in razmišljal o taktiki, z Milaničem smo se takoj ujeli, ker smo poznali način dela.

Kako ste se spopadali s tekmovalnostjo v moštvu?

Ta je dobrodošla in vedno sem jo dojemal kot nekaj, kar te naredi še boljšega. Pri Mariboru je vedno bila, je in tudi bo. Zato je pritisk in ta vsakogar sili k temu, da daje vse od sebe. Menim, da moštvo brez notranje konkurence ne more uspešno delovati.

Sprašujem vas zato, ker odkar se je začel razbijati uigran in dobro delujoč dvojec zadnjih zveznih igralcev, Željko Filipović-Aleš Mertelj, je Maribor začel nazadovati. Ste se sprijaznili s premestitvijo v vlogo desnega bočnega branilca?

O tem, kako je bilo, ko sva z Željkom igrala skupaj, naj sodijo drugi, moje mnenje o vseh spremembah bo morda razočaralo tiste, ki mislijo, da bom stresal jezo in s prstom kazal na krivce. Mislim, da je prišlo do spleta nesrečnih naključij. Narekovale so jih poškodbe in drugih rešitev, kot selitev igralcev na druge položaje, nismo imeli. Priznam, da mi ni bilo lahko, ampak sprejel sem novo vlogo na tak način, da sem poskušal dati vse od sebe. Tako kot sem dajal, kar sem najbolje znal, v vlogi zadnjega zveznega igralca. Lahko bi še dodal, da je dober nogometaš tisti, ki je raznovrsten.

Maribor nikoli več, morda s kakšno izjemo, ni ponovil vrhunske igre brez vajine naveze.

Morda je to res, ker sva veliko tekem igrala skupaj. Ampak ne verjamem, da je razbitje dvojca povzročilo težave. Analize so bržkone že dale odgovor, ne verjamem pa, da sva bila z Željkom ključna moža. Lahko, da je bila poškodba Aleksandra Rajčevića. In poškodbe drugih. Spomladi, na primer, Mateja Palčiča, ki ni igral niti ene tekme. Vedno se najde nekaj. Kako se kosam z vsemi spremembami? Iz vsega se poskušam prebiti psihično še močnejši. Samo tako lahko pomagam trenerju in sebi. Popravljanje napak za nazaj ni mogoče, popravljamo jih za naprej.

Po vrhuncu z ligo prvakov v sezoni 2014/15 ste lansko poletje obstali že na prvi oviri. Mar res ni bilo nikogar v klubu, ki ni zaznal, da spodrsljaj le ni bil zgolj nesrečen trenutek?

Morda smo to čutili, nismo pa bili o tem prepričani. Že pred dvobojem z Astano sem vedel, da nismo najboljši. Toda pozneje nas je morda zavedla uvrstitev Astane v LP, zaradi česar smo vsi dejali, poglejte, izgubili smo od najmočnejšega možnega tekmeca. Ampak na takšne nepredvidljivosti je treba računati, na to, da takrat še nismo bili v tekmovalnem ritmu.

Maribor je bil pod Milaničevo taktirko predvidljiv. Ta očitek trenerju »dvigne tlak«, še posebej, ker od postavitev 4-4-2 ne odstopa niti za ped. Se vam zdi, da ste dolgočasni?

Če zmaguješ, je sistem vedno dober. Naš 4-4-2 je zgolj začetno izhodišče, ko igra steče, se lahko menjavajo igralni položaji, gibanja igralcev in taktične postavitve po mili volji. Ampak nek red mora obstajati, tudi Real ga ima, pa se nihče ne sprašuje, da bi moral menjati postavitev.

V ključnih trenutkih so vam hrbet obrnili še navijači, ki so se ob zmagoslavjih trkali po prsih, da so jih ustvarjali tudi oni.

Razumem jih. Izrazili so nezadovoljstvo, ker ni bilo rezultatov, kakršne smo vsi pričakovali. Mariborski navijači so bili vedno pomemben del kluba in del moštva. Ko smo bili skupaj in enotni, smo bili neustavljivi, bili smo kot eno in najboljši. Ko bomo znova skupaj in enotni, bomo zmagovali. Vendar pa brez padcev in vzponov ne gre v življenju.

Časa za daljši počitek ni. Že imate pred seboj scenarij nove sezone?

Daljšega odmora ne bom pogrešal. Če bi bilo po moje, bi se že pripravljal in popravljal slabe stvari za novo sezono. Prav tako o tem, kaj je bilo včeraj, ne razmišljam več. Gledam samo naprej in v prihodnosti znova vidim dolgo evropsko tekmovanje in da bomo osvojili najpomembnejši lovoriki. To je zmagovalna filozofija Maribora, zato je poseben in zato je igrati zanj nekaj posebnega.

Kakšno je vaše življenjsko vodilo?

Enega, o padcih in vzponih, sem že razkril. Opisal bi se kot človeka, ki v vsakem položaju in v vsaki vlogi poskuša narediti največ, kar lahko. Nisem upornik, da bi deloval samostojno in sem vedno pripravljen poslušati ter sprejemati nasvete. Poskušam delovati kot moštveni človek, sem nepopustljiv in nič mi ni težko. Kar delam, poskušam opraviti brezhibno. Morda sem preveč natančen v najmanjših podrobnosti, zaradi česar znam biti nadležen, na kar pa me doma k sreči vedno opozori moja boljša polovica.

Kadar niste vpet v nogomet, ste ...

Družinski človek. Ne igram video igric, nimam drugega športa, ob katerem bi se sproščal. Najraje grem na sprehod s hčerko ali na kolo na sproščujočo vožnjo.