Mestni vrhunski šport je nacionalizacija

Leto 2016 je obrodilo enako sadov kot leto poprej. In še eno prej, pa prej ... Nič. Niti en vrhunski športnik ni vzniknil v Ljubljani, Ljubljančan od glave do pete, svetovni as, ki bi ga v svet zvezdništva izvrglo slovensko glavno mesto. Mesto športa, kot ga radi zelo uspešno oglašujejo gospodje in gospe z Magistrata. Vrhunski tekmovalni šport v glavnem mestu je le še redek pojav. Ob prebliskih, kakršen se je leta 2016 posrečil odbojkarjem ACH Volleyja z uvrstitvijo v ligo prvakov, in več ali manj stalnici v najvišjem evropskem razredu, RK Krim, glavno mesto še ne premore kolektiva za zahtevnejše športno občinstvo, za spektakel najvišje ravni, za stik z najširšo evropsko konkurenco ... Nima kluba, ki bi lahko izbrusil športnika najvišjega svetovnega razreda in ga pripravil za nadaljnjo zvezdniško pot. Ima pa še vedno nekdanja simbola športne Ljubljane in zdaj težka bolnika, ki se iz leta v leto in z »medicinskimi« čudeži ohranjata pri življenju, košarkarsko in hokejsko Olimpijo. Tudi nogometna je le začasen paradni konj z dometom do meja in le dokler bo njen upravitelj Milan Mandarić še pri moči, da jo bo poskušal vnesti vsaj na srednjeevropski zemljevid.

Zagate z ljubljansko športno vrhunskostjo segajo v začetek vladavine največjega športnega navdušenca med župani Zorana Jankovića in od znamenite strategije ljubljanskega športa. Nastala je pred desetletjem pod taktirko županovih športnih akademcev in je napovedovala prepoznavnost glavnega mesta po vrhunskosti, urbanem športnem prostoru, množičnosti, športnikih z vrhunskimi dosežki na OI, SP, EP in še nekaj všečnih floskul z bleščečimi fasadimi.

Desetletje po pravljični viziji »športa v Ljubljani« je še vedno ključno vprašanje, kakšen šport hočemo v Ljubljani. Izhajajoč iz županovega kroga somišljenikov in njegovih osebnih afinitet, povezanih z osnovnim ideološkim izhodiščem podjetnika, se je MO Ljubljana v minulem desetletju ukvarjala zgolj z nepremičninami. Z novo »nacionalizacijo«, gradnjo športne infrastrukture, omejevanjem vpliva društev (bog ne daj, da bi ustavila njihovo propadanje) in uveljavljanjem popolnega nadzora nad izvedbo vseh večjih – tekmovalnih ali infrastrukturnih – projektov, pretokom ogromnih količin denarja in ljudi. Pri čemer je zmotno prepričanje, da mestna oblast nima ničesar z delovanjem in strategijo klubov in društev.

Sedanja sodna bitka za lastništvo nad zemljišči in objekti v športnem parku Ilirija v Zgornji Šiški to samo še potrjuje. MOL je tako rekoč zadnjo mestno športno utrdbo z bogato zgodovino in tradicijo, ki je (še) nima pod nadzorom, na okrožnem sodišču izgubil v boju z Zvezo športnih društev Ilirija, a je s pravočasno pritožbo dosegel, da bo lastnika določilo višje sodišče.

Na Molovem moščanskem Slovanu še niso vzgojili novega Uroša Zormana, Samirja Handanovića, Raša Nesterovića, na viški Svobodi Braneta Oblaka, v Sp. Šiški Brigite Bukovec, v Narodnem domu Mitje Petkovška ... Toliko o vrhunskosti in vzgoji asov v glavnem mestu rekreativnih – poslovnih – prireditev.

Zadnja »ljubljanska srajca« s slovesom zvezdnika svetovnega formata je Goran Dragić. Vsi drugi oglaševalci odlične športne blagovne znamke »Narejeno v Sloveniji«, Prevca, Oblak, Kopitar, Štuhec, Gajser, Udrih, Iličić, Urnaut, Maze ..., so vzniknili na »vaseh« ali so jih v športne ase vzgojili v drugih okoljih.