Mesto, ki tudi z otroki živi pozno v noč

Že res, da žreb lige prvakov ni bil preveč radodaren do Maribora s spektakularnimi tekmeci, toda zato bo slovenski prvak jeseni gostoval v treh privlačnih mestih – Sevilli, Liverpoolu in Moskvi. Že jutri bo Maribor zaigral na jugu Španije, v prelepem andaluzijskem mestu Sevilla.

Večina Slovencev si misli, da je spoznala Španijo z obiskom Barcelone, toda v resnici je na Pirenejskem polotoku še precej mest, ki navdušijo obiskovalca, marsikatero med njimi celo bolj kot katalonska prestolnica. Med španske bisere nedvomno spada Sevilla s svojim ozkimi ulicami, flamencom, številnimi pomarančevci, starodavnimi stavbami, skritimi trgi, fontanami, polnimi lokalčki … In živahnim življenjskim utripom!

Sevillo je v zadnjih letih dodobra podoživel slovenski košarkar Boštjan Nachbar. Sprva je na jug Španije odšel z mislijo, da bo tam ostal le kratek čas, toda Andaluzija ga je tako prevzela, da hoče skupaj z družino tam ostati do konca življenja, čeprav je pred tem že živel v Barceloni, Moskvi, Istanbulu in New Yorku. »Sevilla je pravo špansko mesto in se precej razlikuje od Barcelone. Resda vsi poznamo zgodovinske in politične razlike med Katalonijo in Španijo, toda šele ko enkrat živiš v Barceloni in Sevilli, občutiš razlike v življenjskem slogu. Ne pravim, da je Sevilla boljša od Barcelone, saj imata obe mesti svoje prednosti in slabosti, toda v Sevilli so ljudje bolj sproščeni. V Barceloni ljudje živijo, da delajo, tukaj pa delajo, da živijo.«

Ni obroka brez jamona

Skoraj popoln je tudi termin mariborske tekme v Sevilli. Septembra se temperatura že toliko spusti, da ni peklensko vroče. »Poleti je prevroče, tudi do 45 stopinj Celzija, zato gredo domačini ven iz mesta. Toda ko se začne šola, se ljudje vrnejo. Tudi temperatura se malce sprosti, zato je mesto prerojeno. Poleti imaš občutek kot v savni, saj se vsi potijo in pritožujejo. V Sevilli je najlepše pomladi in jeseni, predvsem junija in septembra,« je dejal slovenski košarkar. Tudi v teh dneh je v Sevilli še vedno pravo poletje s temperaturo malo nad 30 stopinjami Celzija.

Podnebje v veliki meri vpliva na andaluzijsko življenje. Tuji obiskovalci zato včasih doživijo kulturni šok, ker je dopoldan mesto precej prazno, enako velja za popoldanske ure. Kosilo strežejo nekje do štirinajste ure, nato pa do devetnajstih zvečer skorajda ni restavracije, ki bi postregla s sveže pripravljeno hrano. »Težko grem z otroci na večerjo, saj jo tukaj težko dobiš pred pol deveto zvečer,« pravi Nachbar. V Sevilli so sicer tudi otroci vajeni pohajanja po mestu v poznih večernih urah. »Tukaj je vse drugače. Ob desetih in enajstih zvečer so otroci še zunaj. Okoli vsakega trga so lokalčki, na sredini pa otroška igrala, ki so najbolj nabita prav ob desetih zvečer. Starši gredo v lokal, pijejo pivo in grizljajo pršut, a minute in ure ob pogovoru hitro tečejo pozno v noč. Včasih moji hčerki že spita dve uri, toda v mestu se otroci še vedno igrajo,« je opisoval življenje v Andaluziji.

Povsod v Španiji je v jedilnih listih opazen pršut (jamon), še posebej je cenjen jamon iberico de bellota. Gre za najboljši pršut na svetu, skrivnost pa je v posebni pasmi iberijskih črnih pujsov, ki se pasejo na prostem v hrastovih gozdovih in se pretežno prehranjujejo le z želodom. Pršut je zato mehkejših, saj sta mesnati in špehasti del povsem prepletena. Nogo pršuta ima na pultu skoraj vsak lokal, četudi je vsa ostala ponudba samo pijača. »Na jugu Španije so resnično navezani na jamon. Če ni jamona, ni pravega obroka. Vsi moji soigralci imajo doma po eno stegno. Režejo ga vseskozi. Če pridejo obiski, za zajtrk, za večerjo, za malico,« je dejal Nachbar.

Več navijačev ima Betis

Posebno doživetje je seviljski nogometni derbi med Sevillo in Betisom. Vzdušje je nedvomno boljše kot na najbolj slovitem španskem derbiju med Realom in Barcelona, vendar je tudi res, da težko pričakujemo enako vroče navijanje ob jutrišnjem gostovanju mariborskega kluba. »Tukaj v Andaluziji se ljudje zelo jasno ločijo na zeleno-bele pri Betisu in rdeče-bele pri Sevilli. Ko spoznaš novo osebo v Sevilli, bo pogovor v prvih petih minutah gotovo prešel na temo, ali navijaš za Betis ali Sevillo. Najbolj so zanimive družine, ko je recimo oče navijač Betisa, mati pa Seville. Kadar je tako, se v družini o nogometu skorajda ne pogovarjajo, toliko manj na dan derbija. Pred prihodom v Sevillo tega rivalstva nisem poznal, a zdaj ga občutim na vsakem koraku,« je razložil nekdanji slovenski košarkarski reprezentant.

Tudi v Sevilli velja, da je življenje lepo samo po zmagah. »Tu in tam opazim nogometaše v mestu, toda pretirane obsedenosti navijačev na ulicah ne vidim, vendar vem, da jim je lahko zelo neprijetno ob porazih. Če gredo z družino na večerjo v mesto, lahko slišijo kakšno neprijetno opazko. Znam si predstavljati, da ni prijetno,« je rekel Nachbar. »Čeprav je Sevilla v zadnjih sezonah uspešnejša, veliko več ljudi navija za Betis. Navijaška strast navijačev Betisa je skoraj neverjetna. Za Sevillo velja, da ima navijače iz višjega sloja, za Betis pa navijajo ljudje iz nižjega sloja,« je pristavil. Njegove besede so v praksi opazne skoraj povsod po mestu, saj je v gostinskih lokalih marsikje na fotografiji kakšen znamenit Betisov nogometaš, prav tako je med domačini po mestu opaznih več ljudi v belo-zelenih dresih.

In še opozorilo za vse mariborske navijače v Sevilli – še vedno je svež spomin na navijaške izgrede izpred treh let in pol, ko sta se Sevilla in Maribor soočila v šestnajstini finala evropske lige. Tedaj so mariborski huligani na bencinski postaji v Tepanjah najprej pretepli skupino navijačev Seville, na povratni tekmi v Andaluziji pa je v povračilnem napadu hujše poškodbe staknil novinar televizijske ekipe slovenske nacionalke Leon Andrejka. Ker navijaška zavest zlepa ne odpušča (in pozablja), previdnost tudi tokrat ni odveč.