Milijarderjev konjiček prinesel milijonske zaslužke

Nogomet je konjiček Dmitrija Ribolovljeva, ruskega milijarderja s stalnim prebivališčem v Monte Carlu. Od decembra 2010 je večinski lastnik francoskega prvoligaša Monaco. Z 48-letnim Rusom na čelu je klub od drugoligaša, ki mu je grozila selitev v tretjo ligo, postal zgled za vzgojo in prodajo igralcev.

Monaco izpolnjuje tudi prvo in vendarle ključno zahtevo, da je lahko odličen v poslu: uspešen je tudi na športnem področju. Da mu gre eno z drugim kot po maslu, je razkrila bilanca letošnjega poletnega prestopnega roka. Monaco je z naskokom prehitel vse tekmece v svojem razredu in za nogometaše iztržil kar 204 milijone evrov. Prekosil je celo Porto, ki ima sloves najboljšega prodajalca med vsemi klubi.

Formula za uspeh je preprosta in že znana. Ribolovljev (s 7,5 milijarde evrov premoženja na Forbesovi lestvici najbogatejših Zemljanov za leto 2015 zaseda 156. mesto) je moral najprej izbrati ustrezne može, ki jim je popolnoma zaupal, potem se je omrežil z najvplivnejšimi menedžerji. Vlogo prvega v klubu, izvršnega direktorja, je zaupal rojaku Vadimu Vasiljevu, ki bedi nad pogajanji in transferji. Vleče ključne poteze, potem ko z vsem seznani Ribolovljeva. V klubski piramidi visoko kotira še Luis Campos, ki je poleti odstopil s položaja tehničnega direktorja in po manjših zapletih postal osebni svetovalec Vasiljeva. Toda Campos, ki so ga poleti vabili predvsem angleški klubi, je pomemben človek v Monacovi hierarhiji tudi zaradi poznanstva z najmočnejšim menedžerjem v nogometnem svetu Jorgejem Mendesem. Zato niti ni naključje, da so bili prav Portugalci oziroma igralci pod Mendesovim okriljem vpleteni v najvišje transferje. Še posebno v prvi polovici Monacovega vzpona v evropski vrh, ko Ribolovljev ni varčeval. Samo za Radamela Falcaa in Jamesa Rodrigueza je leta 2013 plačal 105 milijonov evrov.

Ko je Monaco postavil trdne temelje, je ruski mogotec obrnil poslovno strategijo. Resda še ni povsem jasno, zakaj je od kupca postal vzgojitelj in prodajalec. Po eni od različic naj bi ga v »varčevanje« prisilila ločitev od žene Jelene, ki je zahtevala kar štiri milijarde evrov od skupnega premoženja, kar ji je sodišče celo priznalo. Končni epilog razvpite ločitve je bil po pritožbi za Jeleno nekoliko manj bogat. Sodišče ji je po pritožbi namenilo dobrih 500 milijonov evrov, kar je manj od 800 milijonov, kolikor ji je za ločitev ponujal bivši mož. Druga in bolj verjetna različica je, da je Ribolovljev ugotovil, da se Monaco ne more kosati z največjimi – klub nima veliko navijačev, velikega štadiona, zanimanje za nogomet v kneževini je majhno, oglaševalski potencial je omejen.

Monaco se je odločil za drugačno politiko, ki se je takoj obrestovala s prodajo Kolumbijca Jamesa Rodrigueza. S posojo Falcaa je prihranil še dobrih deset milijonov evrov na leto. Ključno pa je bilo, da so klubski skavti pravočasno odkrili nadarjene nogometaše in zaslužek od prodaje zvezdnikov preusmerili v nove in mlajše igralce. Ki jim je nova klubska smer zagotavljala razvoj.

»To je odlična politika za klub in veliko boljša, kot je bilo zapravljanje,« je strategijo po lanskem porazu v četrtfinalu lige prvakov z Monacom pohvalil Arsenalov trener Arsene Wenger. Francoski analitiki so prepričani, da je velika prednost kluba tudi ta, da je nogomet za Ribolovljeva predvsem hobi in strast. Lahko bi se odločil za zapravljivo pot in vsako leto porabil sto in več milijonov, a je bil dovolj moder in iznajdljiv, da ni nasedel privlačnosti plesa milijonov med najbogatejšimi.