Mourinho bi skočil v zrak, Katančevi so se objemali

Začnimo z dobro novico. Poraz na Škotskem ne pomeni konca sveta, v boju za Rusijo 2018 je na voljo še (najmanj) polovica tekem. Prav tako poraz ne bo znižal življenjskega standarda prebivalcev Slovenije. Približno 1000 rojakov je preživelo na Škotskem lep konec tedna, ki ga ne more pokvariti niti dveurno trpljenje na Hampden Parku.

Slabih »novic« je več. Škotom v nedeljo zvečer ni bilo treba voziti po levem pasu, saj je bila proti vratom Jana Oblaka zanje odprta štiripasovnica. Gotovo obstaja več vzrokov za poraz, ki bo načel del temeljev aktualnega reprezentančnega koncepta. Slab položaj številnih fantov v njihovih klubih je vplival na pomanjkljivo samozavest reprezentance, toda ne more biti odločilen dejavnik. Slovenci so začeli tekmo previdno, kot bi igrali na minskem polju, ne pa na nogometnem igrišču. V višjo prestavo so prestavili šele v drugem polčasu, kar postavlja na glavo teorijo o (zgolj) pomanjkljivi telesni pripravi ključnih nosilcev igre.

Težko bi bilo zatrditi, da so v našem taboru naredili vse za optimalno pripravo na tekmo. Če izpustimo »agresivno igro«, ki jo obožuje nogometni žargon, so delovali igralci »na off«, torej odsotno, kot bi pravkar prileteli na Mikonos ali Ibizo. To je na nek način razumljivo. Dan pred tekmo so jih obiskali starši, kar je bilo zanje lepo presenečenje, za pokrovitelja nogometne zveze pa domiseln marketinški prijem, ki se ga ne bi sramoval niti Philip Kotler. Toda, pozor: si predstavljate, da bi se zgodilo kaj podobnega dan pred finalom lige prvakov denimo v taboru madridskega Reala? Zinedine Zidane, ali prej Jose Mourinho, Carlo Ancelotti in drugi trenerji, bi skočili v zrak višje kot nekoč Javier Sotomayor. Ves teden bi načrtovali vrhunec bojne pripravljenosti fantov za nedeljo ob 20.45 in izliv njihovih čustev dve uri pozneje, dan prej pa pride do zamenjave »vrstnega reda« dogodkov … Matjaž Kek, denimo, je uvedel skupne družinske piknike za dan po tekmi, ne pred njo.

Tekma s Škotsko je bila namreč za Slovence kot finale lige prvakov. Morebitna zmaga izbrancev Srečka Katanca ne bi pomenila le konca škotskih sanj o šampionatu v Rusiji, odplaknila bi tudi Gordona Strachana, junija pa bi Škote v bitki z Anglijo vodil novi selektor, ki prve tekme ne bi hotel izgubiti in bi posredno nehote pomagal do Rusije prav Sloveniji.

Gostovanje v Glasgowu je izpostavilo še več. Reprezentantov nista motivirala niti strokovnjaka za komplementarno medicino, ki sta vključena v strokovni štab Srečka Katanca, morda je prišlo nazadnje tudi do nasprotnega učinka. Ob tem le selektor ve, zakaj je dal v obrambi prednost igralcu, ki je zašel v klubu na stranski tir, pred igralcem, ki uspešno igra tudi v ligi prvakov.

Družinska idila dan pred tekmo, neučinkoviti psihološki prijemi in napačne kadrovske poteze namigujejo na to, da priprava na »tekmo vseh tekem« ni bila popolna. Vzrokov za neuspeh v Glasgowu je torej več, strokovna analiza bo gotovo izluščila še kakšnega. Vse to bi veljalo premleti veliko pred naslednjim resnim izzivom, ki ga 1. septembra prinaša Slovaška. Slovenija namreč kljub porazu na Škotskem ostaja v igri za Rusijo 2018.