Na enem koncu mesta navdušenje, na drugem solze

Na tisoče navijačev Real Madrida je noč preživelo ob vodnjaku v središču Madrida, kjer so na veliko proslavljali naslov evropskega prvaka. Le kakšnih 200 metrov stran so ob drugem mestnem vodnjaku pretakali solze navijači Atletica, ki so po letu 2014 znova doživeli šok v dramatičnem finalu proti istemu tekmecu.

»Ti kazenski streli so bili loterija. Lahko bi igrali bolje, a najpomembnejša je zmaga,« je za Delo dejala 34-letna Denisa Diaz, ki je v soboto preživela noč ob vodnjaku pri boginji Kibeli, kjer navijači Real Madrida tradicionalno proslavljajo zmage. »Med tekmo smo zelo trpeli. Težko jo je bilo spremljati,« je še dodala.

Potem ko se je tekma končala z rezultatom 1:1, je Real Madrid zmagal z boljšim izvajanjem enajstmetrovk. Takoj po koncu srečanja v Milanu so se kolone navijačev v belih dresih in s španskimi zastavami napotile proti vodnjaku. Prižgali so nekaj bengalk, z improviziranega odra pa je glasno donela disko glasba.

»Tukaj bomo počakali igralce. To je za nas pomembna noč,« je dejal 50-letni Kolumbijec Martin, ki si je ramena ogrnil s klubsko zastavo. Odkar je pred dvajsetimi leti prišel v Madrid, navija za klub s severnega dela mesta. Na proslavo je prišel skupaj z družino. »Bili smo le korak od poraza, a se je na koncu vse srečno končalo,« je poudaril.

V isti ulici, kakšnih 200 metrov stran, na trgu rimskega boga Neptuna, kjer svoje zmage proslavljajo navijači Atletica, je ostalo le še nekaj deset razočaranih privržencev v rdeče-belih dresih. »Grozno, počutim se grozno … Ne vem, kaj naj rečem,« je solznih oči izdavil 35-letni Luis. »Vsa čas igralcem za njihov trud,« je še dodal. Nekaj navijačev je še skandiralo Atleticu, večina pa se jih je v tišini razšla. Mnogi so bili še vedno v šoku in niso hoteli dajati nikakršnih izjav.

»Ponovilo se je. Ne vem, zakaj nimamo sreče,« je potarnala 50-letna Dolores Garcia. Atletico je leta 1974 izgubil v finalu lige prvakov v tekmi z Bayernom, leta 2014 pa ga je porazil Real Madrid v podaljšku, potem ko je izenačujoči gol dosegel v sodnikovem dodatku. Tudi v tej sezoni mu ni uspelo priti do naslova evropskega prvaka, čeprav je pred tem iz nadaljnjega tekmovanja izločili Barcelono in Bayern.

Nekaj navijačev Real Madrida se je fotografiralo ob »sovražnem« Neptunovem kipu, kjer so delavci že razstavljali oder za prihod zmagovalcev. Več deset policistov je opazovalo, kako eni mimo drugih hodijo privrženci obeh klubov – eni v tišini proti domu, drugi ob petju proti trgu z boginjo Kibelo. Vendar ni bilo nikakršnih izzivanj ali izgredov. Navdušenje zmagovalcev in žalost poražencev se nista sprevrgla v nasilje, kot se to pogosto dogaja v nekaterih drugih evropskih mestih.

Čez dan so privrženci obeh klubov dobesedno preplavili mesto in se med seboj prepletali po trgih, v lokalih in v mestnem prometu. Ko se je začela tekma, se je življenje v španski prestolnici ustavilo. Vsi pogledi so bili uperjeni v televizijske ekrane in ni je bilo stvari, ki bi bila bolj pomembna od nogometa. Okoli polnoči so avtomobilske hupe napovedale slavje kluba s severnega dela mesta in poraz sosedov z južnega dela. Starši z otroki, ženske, tujci in navijači, vsi so se zbrali pred vodnjakom s kipom Kibele, ki stoji nasproti mestne hiše, in prepevali himno Real Madrida.

»To je več kot proslavljanje tega, da nismo izgubili. Mi smo zmagali,« je dejal 48-letni Oscar Martin Juan Leal, ki je na praznovanje osvojitve 11. naslova evropskih prvakov prišel s svojima dvema sinovoma. »Bilo je težko. A se je sezona uspešno končala. Naša pričakovanja so vedno visoka, in to zaradi zgodovine tega kluba, igralcev in prejšnjih uspehov,« je še dodal in poudaril, da v njegovi družini že nekaj generacij navijajo za Real Madrid.

Okoli štirih zjutraj so kip boginje osvetlili raznobarvni reflektorji, množica pa je navdušeno vzklikala: »Evropski prvaki!« Iz lokala v južnem delu mesta, kjer stoji Atleticov štadion Vicente Calderon, je žalostna stopila 30-letna Ainhoa Garcia. »Kakšna škoda … Ne vem, kdaj se nam bo znova ponudila takšna priložnost,« je dejala, ogrnjena v rdeče-belo zastavo. »A smo ponosni na naše igralce,« je še poudarila.

Okoli 6. ure in 30 minut se je letalo z zmagovalci iz Milana spustilo na madridsko letališče, od koder so se igralci z avtobusom odpeljali proti trgu z boginjo Kibelo. Na tisoče ljudi je še vedno čakalo na pokal … »Navajeni smo takšnih praznovanj. Proslavili bomo zmago, nato pa bo šlo vse znova od začetka,« je dejal Juan Leal, medtem ko sta njegova sinova mahala s španskima zastavama. »Če bi pokal osvojil Atletico, bi njegovi navijači o tem govorili še leta in leta,« je še dodal.

A rdeče-belim, za katere tradicionalno navijata srednji in nižji razred, tudi tokrat ni uspelo. Rafael Rodriguez je – tako kot je v boljše čase leta 1974 verjel tudi njegov oče – kljub razočaranju še vedno prepričan, da bo prišel dan, ko se jim bo končno nasmehnila sreča.

»Prišli smo zelo daleč, iz tekmovanja smo izločili moštva, kot sta Barcelona in Bayern, zato je poraz še toliko bolj boleč,« je dejal. Letak, na katerem piše »Nikoli ne prenehaj verjeti«, še vedno visi z njegovega balkona.

V severnem delu mesta, kjer se v nebo dvigajo stolpnice bank in kjer ima svoj sedež finančna moč Madrida, pa so se štadionu Santiago Bernabeu približevali igralci Real Madrida s pokalom. Prihod zmagovalcev z 11. pokalom evropskih prvakov je na tribunah pričakalo okoli 80.000 ljudi.

»Nadaljujemo pisanje zgodovine nogometa. Real Madrid ostaja največji nogometni klub na svetu,« je dejala Denisa Diaz, medtem ko je čakala na veliki spektakel na štadionu. Po vseh okoliških lokalih se je razpravljalo o tekmi.

Na madridskih kioskih na mešana čustva, ki vladajo v španskem glavnem mestu, časopisi opozarjajo z naslovi člankov, kot sta: »Nepretrgana slava« in »Globoka žalost«.