Na priseljence iz Irske gledali zviška

Po številu evropskih naslovov (5) je Liverpool še vedno največji angleški klub, toda v resnici se domačini skoraj bolj kot z angleško zastavo poistovetijo z irsko, v zadnjem desetletju pa tudi s špansko. Več kot polovica Liverpoolčanov naj bi imelo irske prednike, še vedno pa jih precej bojkotira tabloid The Sun.

Že več stoletij se na območju širše okolice Liverpoola mešajo različne rase in kulture. Poleg angleškega prebivalstva prevladujejo Irci, Kitajci in temnopolti z vseh koncev sveta. V Liverpoolu so imeli, denimo, prvo kitajsko skupnost v Evropi, potem ko se je leta 1834 v liverpoolsko pristanišče zasidrala prva kitajska ladja iz redne linije, da so Kitajci v mestu prodajali svilo in bombaž. Kitajska četrt je še dandanes ena od glavnih znamenitosti z velikimi pisanimi vhodnimi vrati.

Kljub vsemu je v Liverpoolu najbolj čutiti irski vpliv. Ocene so različne, toda vsaj od polovice do treh četrtin Liverpoolčanov naj bi imelo irske prednike. Na pol v šali na pol zares so celo govorili, da je Liverpool prava irska prestolnica, trenutno pa imata več irskega prebivalstva zgolj Dublin in New York.

Na množično irsko priseljevanje v Liverpoolu sta vplivala dva pomembna dogodka. Najprej so ljudje prihajali zaradi vojnih razmer po irskem uporu britanskemu nadzoru leta 1798, a še bolj po letu 1845 zaradi velike lakote na Irskem. Krompir je bil tedaj glavna hrana Ircev, toda skoraj celoten pridelek je bil več let uničen zaradi posebne krompirjeve plesni. Zaradi lakote je umrlo skoraj milijon ljudi, skoraj dva milijona se jih je v naslednjem desetletju izselilo, največ v Liverpool z okolico in Združene države Amerike.

Irske prednike imajo premnogi slavni Liverpoolčani, ki so ponesli ime mesta v svet. Med njimi so vsi štirje člani glasbene skupine The Beatles (John Lennon, Paul McCartney, George Harrison, Ringo Starr), pevka in igralka Cilla Black, glasbenik Elvis Costello pa tudi nogometaša Steven Gerrard in Jamie Carragher. Več kot deset let imajo v Liverpoolu tudi irski festival, letošnji bo potekal kmalu, med 19. in 29. oktobrom.

Tudi v samostojni Sloveniji smo se že nekajkrat naučili, kako zelo slabo znamo sprejemati priseljence, jih gledamo zviška in gojimo raznovrstne predsodke. Nič drugače ni bilo skozi celotno zgodovino skoraj povsod drugje, enako so trpeli tudi liverpoolski migranti. Velik del preostale Anglije namreč gleda na Liverpoolčane kot na ljudi brez visoke izobrazbe, z manj denarja in nagnjene h kriminalu.

S takšnimi predsodki je povezano celotno dogajanje po navijaški tragediji na štadionu Hillsborough, potem ko je 15. aprila 1989 v veliki gneči umrlo 96 navijačev Liverpoola, 766 je bilo poškodovanih. Najmlajša žrtev katastrofalnega dogodka med polfinalno tekmo pokala FA med Liverpoolom in Nottinghamom je bil Jon-Paul Gilhooley, saj je štel vsega deset let, precej zanimiv podatek pa je, da je šlo za dve leti starejšega bratranca Stevena Gerrarda, kasnejšega Liverpoolovega kapetana, ki je rdeče leta 2005 popeljal do zmage v ligi prvakov.

Angleška oblast v Londonu je odgovornost za tragedijo takoj spravila na Liverpoloove navijače, češ da so nevzgojeni divjaki, v celotni propagandi pa je imel glavno besedo The Sun. Precej ljudi je verjelo tabloidni zgodbi, pri čemer so novinarji v Londonu po navodilih oblasti namerno zatajili, da sta bili za smrtne žrtve krivi neustrezna policijska varnost in neprimerna organizacija tekme.

Pri The Sunu so se kasneje večkrat opravičili, zapisali so celo, da je bilo poročanje o Hillsboroughu največja napaka v zgodovina časopisa, toda Liverpoolčani tega časopisa vse od tedaj ne kupujejo več. Pri kampanji »Ne kupujte The Suna (Don't Buy The Sun)« še vedno ne sprejemajo opravičil, saj so prepričani, da je bilo vsega premalo in prepozno. »Naš bojkot je simbolen, toda ljudje v Liverpoolu zavračajo ta časopis. Prepričani so, da opravičilo ni bilo iskreno, prav tako za žrtve še vedno ni pravice,« je dejal Peter Hooton, eden od vodij kampanje in pevec liverpoolske glasbene skupine The Farm. »Liverpoolovi navijači ne bodo nikoli odpustili temu časopisu in nikoli več ga ne bodo kupili.«