Na tekmi kot na Novoletnem koncertu

Dolga leta je na Švicarje in Avstrijce športni svet gledal predvsem kot na šampione snežnih strmin. Kultni smukaški progi v Wengnu in Kitzbühlu sta opazovalcem jemali dih, nogometne zelenice so krepko bolj pripadale nemški, italijanski, češki ali francoski soseščini. A prav v Avstriji je že drugo leto zapored v razglasitvi športnika leta nogometaš ugnal smučarja …

Resda se nogomet v naši severni soseščini ponaša z imenitno tradicijo, v tridesetih letih prejšnjega stoletja je »Wunderteam« z Matthiasom Sindelarjem, Josefom Smistikom in Walterjem Nauschom vladal na evropski sceni (Nemčija 5:0 in 6:0, Madžarska 8:2, Švica 6:0 itn.), dunajske štadione je polnilo tisoče navdušenih obiskovalcev, pravljico na igrišču pa je prekinil prihod vojnih dni, pozneje avstrijska izbrana vrsta nikdar ni več dosegla tako visoke ravni. Občasni vzponi so sicer prebudili občinstvo, dneva zmage proti Nemčiji s 3:2 na svetovnem prvenstvu v Argentini, leta 1978, navijači zlepa ne morejo pozabiti. Kot tudi ne posameznih klubskih dosežkov v odmevnih mednarodnih tekmovanjih.

A vseeno takšne evforije kot v zadnjih mesecih, ko gre za nastope državne vrste, že dolgo ni bilo zaznati. V koledarskem letu 2014 si je šest domačih predstav ogledalo 224.500 navdušenih navijačev, povprečje 37.416 na tekmo je severno od Karavank najvišje v zadnjih 46 letih. Ob tem pa gre omeniti, da sta bila dva večera med temi šestimi na manjših štadionih od osrednjega dunajskega (48.500), in sicer v Celovcu (30.000) ter Innsbrucku (15.000). Tri tekme v metropoli, kvalifikacijski za EP z Rusijo in s Švedsko ter prijateljska z Brazilijo, so bile razprodane, dvoboj Avstrije s Črno goro pa je pospremilo prek 40.000 obiskovalcev. »Nova evforija v deželi joka in stoka,« je zapisal kolumnist vplivnega dunajskega Kurierja in se ozrl predvsem k ne tako oddaljeni preteklosti, ko so porazi izbrane nogometne vrste botrovali neskončnim izgovorom, tarnanju o smoli, pomanjkanju kakovosti. Zdaj pa je športnik leta že drugič zapored Bayernov as David Alaba, novinarju so mu namenili več glasov kot zimskemu junaku Marcelu Hirscherju.

Toda obenem v Avstriji častijo še enega Marcela – Kollerja, umirjenega Švicarja, ki se je pred tremi leti usedel na reprezentančno nogometno klop. Prej zmedeni koncept je zasukal, mu določil rep in glavo, se sistematično lotil dela s sicer zelo obetavno vrsto nogometašev, ki je že na prvenstvih nižjih starostnih razredov napovedovala, da bi končno lahko tudi v absolutni konkurenci po dolgih sušnih letih poskrbela za odmeven dosežek. Avstrijci, takrat s Tonijem Polsterjem in svojim Dalmatincem Ivico Vastićem, so se sicer na zadnje veliko tekmovanje uvrstili pred 16 leti, na SP '98 v Francijo, pozneje so nastopili le še na euru 2008, ki so ga gostili skupaj s Švico in so tako imeli že brez kvalifikacij zagotovljen nastop. Pa domače zgodbe kaj prida niso izkoristili – remi s Poljsko in poraza z močnejšima Hrvaško in Nemčijo so razkrivali realno stanje, javnost je seveda sanjala o odmevnejšem razpletu. Toda takrat ni bilo niti Kollerja niti tako obetavnega rodu nogometašev, ki je večinoma dozorel v arenah iz leta v leto močnejše nemške bundeslige.

Kajti tudi nogometne vezi z veliko sosedo so odprle dveri novim adutom prerojene izbrane vrste: tako branilcu Sebastianu Prödlu in »desetici« Zlatku Junuzoviću pripadata pomembni vlogi v Bremnu, v zvezni vrsti kraljujeta še Bayernov temnopolti Dunajčan David Alaba in Julian Baumgarlintner iz Mainza, v obrambi gre težko brez Christiana Fuchsa (Schalke) in Floriana Kleina, v napadu brez Martina Harnika (oba Stuttgart) in Rubina Okotieja (1860 München; 2. nemška liga). V vratih je Robert Almer (Hannover), ob »Nemcih« gre vsekakor omeniti še Aleksandra Dragovića (Dinamo Kijev; prej Basel), Marka Arnautovića (Stoke City) in nekaj nogometašev iz Salzburga, zdaj edinega avstrijskega moštva v evropski ligi.

Izbrani vrsti je po osmih zaporednih tekmah brez poraza za konec leta spodrsnilo na Dunaju z Brazilci (1:2), a od prihodnjega tedna, ko bodo v prodaji vstopnice za naslednjo domačo predstavo, 1. aprila 2015, prijateljski dvoboj z Bosno in Hercegovino, gre spet pričakovati izjemno zanimanje. »Vstopnica bo prav lepo darilo pod božičnim drevescem,« so še zapisali v Kurierju in dodali, da je zdaj nogomet v Praterju podoben spektaklom iz dunajskega kulturnega sveta – Radetzky marš ob prihodu reprezentantov na igrišče privablja ploskanje kot na Novoletnem koncertu, vstopnica je zadeva prestiža, oblačila častnih gostov prav tako. Pri Avstrijski nogometni zvezi pa ponosno predstavljajo proračun sezone 2014/15 (32 milijonov evrov, približno štirikrat več kot pri NZS) in ob trenutno prepričljivem 1. mestu v skupini G kvalifikacij za EP 2016, s štirimi točkami pred Švedsko ter po petimi pred Rusijo in Črno goro, pravijo, da glede pokroviteljev ni nobenih težav.