Nad Ciper še sedma udarna enajsterica Slovenije

Ptuj – Ciper in Albanija naj bi predstavljala lažji zalogaj kot Švica in Norveška, toda naslednji izziv Slovenije na poti do svetovnega prvenstva v Braziliji ne bo zaradi tega nič manjši. S kom v petek v Ljudskem vrtu in s kom v torek na štadionu Qemala Stafe? To je glavna polemika med privrženci slovenske reprezentance.

Selektor Slaviša Stojanović je od premierne tekme za krmilom Slovenije dobro premešal karte in vloge v reprezentanci, največ alternativ pa je iskal v zvezni vrsti. Razumljivo, saj je po odhodu kapetana Roberta Korena zazevala največja vrzel prav na sredini igrišča. Nekaterih fantov, ki so dobili priložnost v zvezni vrsti z ZDA v Stožicah, ni več zraven (Matić, Krhin, Vršič, Lazarević), nekaterim so nedavno ponagajale tudi poškodbe (Birsa, Ljubijankić, Bačinović).

Slovenci so v šestih tekmah v Stojanovićevi eri začeli s šestimi različnimi enajstericami, pojutrišnjem bo pritekla na igrišče štajerskega nogometnega hrama še sedma, saj drugače niti ne more biti. V primerjavi z zadnjim porazom v Oslu namreč ni zraven Valterja Birse in Zlatana Ljubijankića, koleno je ponagajalo Arminu Bačinoviću, v jato pa se je vrnil kapetan Samir Handanović. Malo verjetno je, da bi dobili opaznejšo priložnost tudi tedanji rezervisti – Darijana Matića ni na tokratnem reprezentančnem seznamu, Dejan Kelhar in Nejc Pečnik pa na štadionu Ullevaal nista posebej navdušila navzočih.

Kdo bo morebitni džoker Slaviše Stojanovića v dvobojih s 107. in nato še 84. reprezentanco sveta, je seveda vprašanje za milijon evrov – dejansko, upoštevaje nagrado ob uvrstitvi na mundial, pa še za več –, odločilni pa bodo treningi na Štajerskem. Še najmanj dilem naj bi imel selektor v obrambni vrsti, v katero trenerji tako ali tako najmanj radi posegajo. Gre za občutljiv del igrišča, na katerem je ključna avtomatizacija v igri, časa za morebitno spoznavanje kakšnega novinca pa najbrž ni. Čeprav selektor, kot je rekel, ni spregledal podatka, da Marko Šuler na Poljskem ne dobiva ustrezne minutaže – nazadnje je sicer igral –, najbrž ne bo posegal v zadnjo slovensko vrsto, ki so jo doslej sestavljali vratar Samir Handanović, Mišo Brečko, Šuler, Boštjan Cesar in Bojan Jokić.

Na večini drugih igralnih položajev lahko – na prvi pogled – pride do »presenečenj«. Stojanović bo le stežka izpustil Andraža Kirma in Josipa Iličića. Prvi na Nizozemskem spet igra redno, Groningen je po njegovem prihodu vpisal tri zmage, remi in poraz, drugi pa je ob odsotnosti Birse eden redkih, ki lahko pošlje v ogenj soigralce z vrhunsko podajo. Osrčje zvezne vrste je zgodba zase, tam – navidez – konkurira za nastop najmanj pet (Radosavljević, Kurtič, Cvijanović, Kampl, Mertelj), če ne šest nogometašev (poškodba Bačinovića?). Dejavnikov pri izbiri dveh ključnih položajev v sodobnem nogometu pa je več; Ciper krasi »grški« slog nogometa, torej tudi dolge žoge v kazenski prostor ob prekinitvah in posledično visoki igralci, Albanci igrajo drugače, bolj »na silo« in hitreje. Na ta različna sloga igre se bo bržkone morala prilagoditi tudi Slovenija.

Ta čas igrata v najboljši formi Goran Cvijanović in Kevin Kampl, prvi v slovenskem prvenstvu in močni evropski ligi, drugi predstavlja odkritje avstrijskih novinarjev v tamkajšnjem prvenstvu. Oba sta prodorna in nevarna, imata vrsto odlik, toda ne v elementu skoka, ki bolj krasi njune tekmece, denimo Jasmina Kurtića (premore močan strel) in Aleša Mertlja (zelo discipliniran). Aleksander Radosavljević pa je najbolj izkušen slovenski vezist ...

Na vprašanje, kdo bo začel tekmo v napadu, bo najbrž odgovoril šele današnji popoldanski trening, odločilna pa bo tudi pripravljenost Tima Matavža. Spomin na tekmi s Švico in Norveško je svež: večina izkušenih fantov je tedaj izpostavljala tezo, da prvo linijo obrambe predstavljata že napadalca.