Tiskane izdaje
Če je prvo slovo grenko, ostani še malo in se poslovi še enkrat. To je storil Xavi Hernandez in zadel žebljico na glavico. Španski (katalonski) nogometaš z največ osvojenimi lovorikami v zgodovini je lani reprezentančno kariero končal kot odsluženi veteran, te dni se od Barcelone poslavlja, kot se spodobi za šampiona njegovega kova.
»Rad bi naznanil, da odhajam iz Barcelone. Odločitev je dokončna, težka in sprejeta skupaj z mojo družino. Mislim, da je trenutek pravi za slovo. Telo in glava mi pravita, da moram oditi, srce ne toliko,« je Xavi minuli četrtek sedmi sili in svetu sporočil pričakovano odločitev, da bo jesen kariere preživel na nižji tekmovalni ravni, pri katarskem Al-Saddu. Ozračje je bilo precej vedrejše kot junija lani, ko je zadnjič nosil dres španske izbrane vrste. Na svetovnem prvenstvu v Braziliji je šlo branilcem naslova prvakov iz Južne Afrike 2010 (pa tudi zmagovalcem eurov 2008 in 2012) vse po zlu, izpadli so v prvem delu tekmovanja in tudi prej nepogrešljivega Xavija so navijači metali iz ekipe – njegov odhod je po anketi časnika Marca zahtevalo 93,1 odstotka »selektorjev«.
Z reprezentančno bi se morala končati tudi njegova kariera pri Barceloni, a ga je vodstvo matičnega kluba omehčalo, čeprav ga je močno peklilo, da je na tekmi proti Atleticu, ki je odločala o naslovu prvaka, obsedel na klopi. Hotel je oditi, a je po premisleku sprejel vlogo druge oziroma tretje violine v zvezni vrsti, za Ivanom Rakitićem in Andresom Iniesto. »To sem sprva stežka 'prebavil', a sem v dobro kolektiva osebne ambiciji postavil na stran. Odločitev je bila pravilna, saj sem bil tudi tako pomemben za ekipo in sem prispeval svoj delež k temu, da lahko osvojimo trojček lovorik. Boljšega scenarija ne bi mogli spisati,« je 35-letni kapetan povedal o »podaljšku« svoje nogometni poti pri Barçi, pri kateri je v 17 letih osvojil vse, kar se je dalo.
Brez nogometnega računalnika v njegovi glavi – takšen pregled nad igro, hitro razmišljanje in natančno izvedbo zamisli je imel v nogometni zgodovini le malokdo – bržčas ne bi bilo slovite igre tiki-taka kot tudi ne niza lovorik, ki sta jih z njim osvojili Barcelona in Španija. Barcelonini kronisti mu pripisujejo eno ključnih vlog za uspeh v tej sezoni (katalonski velikan je že osvojil naslov španskega prvaka, naslednja konca tedna pa ga čakata še finalni preizkušnji v kraljevem pokalu in ligi prvakov), čeprav se je na igrišču pojavljal precej manj kot v preteklosti. Največ je postoril v slačilnici, v kateri je pogasil iskre, ki so se v začetku leta zanetile med trenerjem Luisom Enriquejem in prvim zvezdnikom Lionelom Messijem. »Nisem gasilec. V slačilnici so sicer vedno težave, nogometaši smo posebna vrsta ljudi, včasih nas je težko prenašati. Ampak omenjene težave smo rešili precej lažje, kot si mislite,« je Xavi povedal o reševanju trenj znotraj ekipe, ki so se izšla sanjsko za Katalonce – iz konflikta, ki je napovedoval razdor, je ponovno vstal neustavljiv stroj za zmage.
Xavi je sicer nemalokrat pokazal, da premore izjemno igralsko in čustveno inteligenco, s katero je povezoval vse, ki so delovali okoli njega. Preprečil je tudi razkol v reprezentanci, ki ji je grozil leta 2011, ko sta Barcelona in njen večni tekmec Real Madrid na domači in evropski sceni bila ogorčene bitke na robu incidenta. Xavijev klic madridskemu in reprezentančnemu kapetanu Ikerju Casillasu je bil dovolj, da so se strasti umirile, klubskih napetosti zato ni bilo čutiti v reprezentanci, ki je leto kasneje osvojila drugi zaporedni naslov evropskega prvaka. »Pogrešali ga bomo. Kjer koli že bo, tam bo nogomet v najbolj čistem stanju,« se mu je priklonil Realov branilec Sergio Ramos. Pri Xavijevi nogometni veličini pa je osebne zamere na stran potisnil tudi Jose Mourinho, ki je bil leta 1998, ko je Xavi prvič zaigral za člansko ekipo Barcelone, pomočnik trenerja Louisa van Gaala. »Čeprav se poznava od začetka njegove kariere, je kasneje govoril o meni, kot da se ne poznava. Zato mi je nelagodno govoriti o njem. A sem dovolj pošten, da povem, da je bil eden najboljših igralcev v zadnjem desetletju. Zasluži si nekaj, kar ne bo nikoli osvojil – zlato žogo,« je povedal Portugalec, čigar oceni je težko oporekati.
