Tiskane izdaje
Ljubljana – Dober mesec dni pred štartom drugega dela 1. SNL so klubi tako rekoč že razkrili svoje karte. Januarski prestopni rok je popolnoma razblinil upanje, da bi dvoboj Olimpije in Maribora lahko postal troboj. Tretje Domžale in četrtouvrščena Gorica sta prodala svoje najmočnejše adute.
Tudi pri drugih klubih so prestopne dejavnosti nakazale trend, ki ni spodbuden: za najboljšimi ni novih junakov. Olimpijina nakupa največjih zvezdnikov SNL Blessinga Elekeja (napadalec) in Nejca Vidmarja (vratar) sta pokazala, da tudi Domžale in Gorica nekako morata preživeti, da bi največja tekmeca vodilnega dvojca lahko kolikor toliko resno tekmovala in si zagotovila obstoj brez stresov tudi v naslednji sezoni. Ampak bolj skrb zbujajoče je to, kako so porabili ljubljanski milijon evrov za napadalca in vratarja. Pri Gorici in Domžalah bodo izkupiček pretopili v »napačno« proračunsko postavko – za tekoče stroške. Podobno je tudi pri drugih »blagovnih menjavah« igralcev v klubih z manj denarja.
Prašnikar: Klubi izgubili motiv za igranje v Evropi
»To je ena od osnovnih težav SNL, v kateri se tako rekoč nič več ne vlaga v igralce in razvoj, marveč se denar porablja le še za vzdrževanje in pokrivanje tekočih stroškov. Pet, šest, morda še več klubov si preprosto ne more privoščiti delovanja po osnovnih nogometnih zakonitostih, ker nimajo dovolj denarja. Ne zmorejo kupiti igralcev niti v najnižjih ligah, zato se tok denarja ne vrti v pravi smeri. Ti klubi iščejo igralce brez odškodnin. Če jih najdejo in še kakovostne povrhu, na kratek rok še zdržijo, na dolgi je to uničujoče, ker se ne bo nihče več ukvarjal z ustvarjanjem novih igralcev,« je menil najuspešnejši slovenski klubski trener in zdaj odličen poznavalec razmerja sil v SNL Bojan Prašnikar. Slednji je še ocenil, da večine klubov ne stimulira več niti uvrstitev v kvalifikacije za evropsko ligo. »Praviloma izpadejo v prvem kolu, izkupiček je slab, investicija v obliki hitrih priprav brez ustreznega počitka in načrta pa prinese več škode kot koristi. Predvsem več stroškov.«
Spremembe tekmovalnih sistemov v nižjih ligah in mlajših kategorijah so prav tako pomenljive. Vse pa vendarle imajo rdečo nit v zmanjševanju stroškov.
»Klubom v tretjih ligah za tekmovanje ni več treba imeti popolne piramide mlajših kategorij. Zadostuje že, da imajo dve, na primer, pionirsko in kadetsko. Kar pomeni, da se bo selekcija igralcev prej ali slej zmanjšala. Prav tako se bosta zmanjšali kadetska in mladinska liga. Pri čemer pa ne gre več za zgoščanje kakovosti ali krčenje stroškov, marveč za zmanjševanje baze. Praktično to pomeni, da bo vsak rod imel 100 nogometašev manj. To pa je že skrb zbujajoče in se že odraža v klubih 1. SNL.«
Zimski prestopi vidnih igralcev kažejo novo smer. Olimpija in Maribor še lahko pobereta »smetano«, drugi pa odhodov svojih najboljših igralcev ne morejo nadomestiti z vsaj obetavnimi in nadarjenimi. Igralski osip je namreč strahovit, produkcija kakovostnih in nadarjenih igralcev pa ne dohaja odhoda najboljših v tujino.
»Pred leti je imela 1. SNL podobo mladinske lige. Igrali in dobivali so priložnost 17-, 18-, 19-letniki, ki so zdaj že krepko v dvajsetih. Najboljši so odšli, za njimi pa ni novih, ali pa ti ne dobivajo dovolj priložnosti. So neaktivni. Posledica je, da sta zdaj že dva kluba, Koper in Zavrč, tako rekoč polna mladih hrvaških igralcev. Kam to pelje, je najbolj očitno v reprezentanci do 21 let. Selektor v SNL nima kandidatov, večina jih igra v tujini. Na splošno zmanjkuje igralcev,« Prašnikarjev pogled v marsičem odkriva anomalijo slovenskega prvenstva na najvišji ravni, ki na dolgi rok ne vliva optimizma. Nekdanji selektor članske reprezentance je eden tistih, ki opozarja, da privlačna podoba lige iz te sezone ne sme zavesti. Da je v njej prišlo le do lepotnega zasuka. Ta je povezan z vzponom Olimpije in padcem Maribora.
Prašnikar izpostavlja najbolj aktualna modela selekcioniranja. »Olimpija kupuje najboljše, kar potrebuje, tudi v tujini. A je vzgojila nekaj odličnih nogometašev. Maribor ne tvega z nakupi in se ozira za slovenskimi igralci, ki še nimajo veljave, in ne troši denarja. Toda hkrati se njegov model drugega moštva ni obnesel. Ker mladi niso imeli možnosti napredovanja v obstoječih tekmovanjih, je svoje igralce začel posojati. To je model, ki je v Evropi uveljavljen in naj bi omogočal napredovanje igralcev, matičnemu klubu pa možnost, da bo igralca, ko bo napredoval, dosegel ustrezno zrelost in kakovost, potegnil nazaj. To, da Maribor ne zapravlja in išče mlajše igralce, je lahko dobro, toda le do takrat, ko jih bo usposabljal in vzgajal za zmagovanje in prodajo. Težava bi utegnila biti, ko kakovost ne bo vredna nič. Niti za slovensko ligo. Nekoč smo podobno razmišljali in delovali v Mariboru, saj smo iskali mlade in neuveljavljene igralce brez odškodnine. Toda to je bilo tvegano, saj ni zagotovila, da bi lahko od petih igralcev vzgojili enega ali dva v odlična nogometaša,« je Prašnikar odkrito komentiral različnosti in ustreznosti modelov selekcioniranja.
