Navijači – temna stran Zenita

Ljubljana – Nogometaši Zenita so bili v skupinskem delu lige prvakov le zmago oddaljeni od polnega izkupička osemnajstih točk. Tudi v preteklosti so se že večkrat izkazali z uspešnimi igrami na evropskih zelenicah, najbolj leta 2008, ko so osvojili pokal UEFA in evropski superpokal. Toda ves čas je bil Zenit iz Sankt Peterburga pod drobnogledom zaradi navijačev, ki ne skrivajo rasističnih in homofobnih nagnjenj.

Pri največji navijaški skupini Zenita z imenom Landscrona so pred štirimi leti celo objavili manifest, s katerim so zahtevali, da v Zenitu igrajo samo belopolti in heteroseksualni nogometaši. Didier Drogba, Yaya Toure in Mario Balottelli tako pri Zenitu ne bi bili zaželeni, čeprav bi prišli zastonj. Blizu prestopa v Zenit je bil denimo nekdanji francoski reprezentant Yann M'Vila, a si je premislil, ko je prejel grožnje s smrtjo. Težave so imeli tudi temnopolti nogometaši, ki so v Rusiji igrali za druge klube. Več incidentov je bilo, ko so v Sankt Peterburgu gostovali Roberto Carlos, Wagner Love ali Peter Odemwingie. Navijači Zenita so jih zmerjali z opicami in v njih metali banane.

Čeprav so trenerji in športni direktorji dolgo upoštevali glas navijačev, se je trend najbolj spremenil, ko je v Zenit najprej prišel Portugalec Bruno Alves in nekaj let kasneje še Hulk in Axel Witsel, ki so po barvi kože bolj temne polti. Podporniki Zenita se sicer niso obrnili proti igralcem in klubu, toda ves čas so poudarjali, da hočejo »čist« klub. Med najbolj zgovornimi je bil 50-metrski transparent na evropski tekmi proti avstrijski zasedbi Pashing, na katerem je pisalo – V barvah Zenita ni črne.

Zenitu ob tovrstnih rasističnih incidentih ni pomagalo niti dejstvo, da je glavni klubski sponzor Gazprom, ki hkrati močno podpira Evropsko nogometno zvezo UEFA. Upravi kluba je pod pritiskom evropskih veljakov uspelo doseči, da so navijači Zenita postali bolj strpni, zato vsaj v času tekem ni več napevov in napisov, ki bi bili nastrojeni proti temnopoltim nogometašem. V duhu slogana »Brcnimo rasizem iz nogometa« so pri Zenitu tudi na spletni strani objavili več pozivov, kako naj nogomet povezuje različne rase in kulture. Še toliko bolj bo Rusija pod drobnogledom čez dve leti, ko bo gostila svetovno prvenstvo v nogometu, torej tekmovanje, ki najbolj oznanja sprejemanje drugačnosti.

Toda navijači Zenita se čudijo vsemu nasprotovanju, saj trdijo, da niso rasisti. Javno se je izpostavil Aleksej Rumjancev, ki je član navijaške skupine Landscrona, in skušal kritike poučiti, da si pojem rasizem predstavljajo povsem narobe. »Mi nismo rasisti. Radi bi dosegli le to, da bi vsi spoštovali tisto, kar smo se učili v šolah: temnopolti živijo v Afriki, Indijanci – vsaj tisti, ki so še živi – v Ameriki, Kitajci v Aziji … Potem se lahko vsi med seboj obiskujemo in družimo, a kaj več ne. Hočemo, da Sankt Peterburg ostane naše mesto, in ne, da se razvije v Bagdad, Nigerijo ali kaj podobnega. Ljubimo naše mesto, zato hočemo zaščititi zgodovino in tradicijo,« je govoril Rumjancev, ki je s svojimi besedami zgolj potrdil, kar velja že vso zgodovino – sovraštvo do drugačnosti izhaja iz neznanja. Kajti težko si je z zdravo pametjo razložiti, kako bi tradicijo Sankt Peterburga ogrozili temnopolti nogometaši, ki bi za Zenit igrali nekaj sezon, in kako bi ga lahko spremenili v novo Nigerijo.