Mojca Finc, Jana Zupančič
Z varnostnim in zdravstvenim vidikom se večina ne obremenjuje - bolj gre za stiskanje pesti, da bi Slovenija na prvenstvu čim bolje začela in v takem slogu tudi nadaljevala. Precej jih bo potovalo z agencijami, nekateri zato, ker jim je bila sreča mila in so potovanje v JA skupaj z ogledom tekme dobili za nagrado. Navijaška mrzlica se stopnjuje, da slovenski navijači na afriških tleh ne bodo pustili vtisa, se ni bati. Odslej bodo vse oči uprte le še v nogometaše.
Kako veliko je nogometno srce, priča število reprezentančnih tekem, ki si jih je s tribune ogledal Tomaž Tavčar iz Nove Gorice. Zbral jih je kar 30! »Vsekakor sem zvest nogometni ljubitelj. Slovensko vrsto smo spodbujali že na EP v Belgiji in na Nizozemskem ter na SP v Južni Koreji. To je bila enkratna dogodivščina! V Južni Koreji je bilo sploh fantastično, dokler se nista Zahovič in Katanec sprla. Tudi navijači smo takrat izgubili voljo do navijanja,« se je spominjal Primorec, ki je včeraj poletel proti Južni Afriki, kjer bo že danes in na drugih dveh tekmah v uvodnem delu spodbujal slovensko izbrano vrsto. »Napovedujemo šest točk! V finalu bomo igrali z Italijani,« se je najprej malce pošalil sogovornik, nato pa se resneje lotil napovedi: »Kekovi fantje so super! Njihova uvrstitev na SP je veliko dejanje. Mi smo pravi navijači, vedno jih spodbujamo, tudi ko izgubljajo. Enako bo v Južni Afriki. Upam, da se bodo znali vesti dogodku primerno in bodo mislili le na nogomet. Veliko pozornosti so deležni, oblegajo jih vsi mediji. In dvajsetletniki so nenadoma postali zvezdniki. Kakšnemu lahko to škodi, se s tem ne zna pravilno spopasti in pozabi na nogomet. V Afriko so šli igrat nogomet! Naj se ne ponovi Južna Koreja,« si je zaželel Tavčar, ki se je ustrezno opremil tudi z navijaškimi pripomočki. Eden od prijateljev mu je s črne celine prinesel afriško trobento in bo z njo glasno spodbujal Kekovo moštvo. Obvezna prtljaga sta tudi dres in šal. V Afriki je že bil, povsem na jug celine pa gre prvič. Za cepljenje se ni odločil, ne skrbi ga niti varnost, na katero opozarjajo zaradi velike stopnje kriminala. »Ko potuješ po svetu, vidiš, da se ti kaj neprijetnega lahko zgodi kjerkoli. Zato na takšne stvari ne mislim. Nadejam se čudovitega doživetja, spoznavanja novih ljudi in uvrstitve naše reprezentance v nadaljevanje tekmovanja,« je pred odhodom sklenil svoje misli.
S pogumom se daleč pride
Podobno je o varnosti razmišljal Mariborčan Damijan Donko, ki se odpravlja na južno poloblo 16. t. m. Ogledal si bo dve tekmi slovenske reprezentance ter boj med petkratnimi svetovnimi prvaki Brazilci in Slonokoščeno obalo. »Zavedam se, na kakšno območje grem in da je treba paziti nase. A če se odpravljaš s pozitivno voljo, hkrati pa imaš v mislih, da so problemi povsod po svetu, ne le v Afriki, se ti pravzaprav ni treba ničesar bati. Kar bi se ti lahko zgodilo tam, je mogoče tudi pred domačim pragom,« ostaja miren. Tako kot Tomaž je tudi on velik nogometni ljubitelj, bučno je spodbujal Katančevo četo na obeh prvenstvih, navijaški utrip pa je občutil tudi na zadnjem SP v Nemčiji leta 2006. »Redno hodim na velike tekme, pa ne le zaradi nogometa, temveč tudi zaradi druženja in pozitivnega razpoloženja ... Okusiš nekaj novega, v kratkem času spoznaš veliko ljudi z vseh koncev sveta in državo gostiteljico,« je opisoval. »Ozračje na takšnih tekmah je fantastično! Mešanje kultur, menjava dresov, nazdravljanje, preigravanje z žogo med navijači ustvarja edinstven dogodek,« je navdušeno pripovedoval. Od reprezentance pričakuje pogum, saj se s tem daleč pride. »Upam, da se ne bo ustrašila nasprotnikov. Naprej pa - pustimo se presenetiti,« se je nasmehnil. Prava poslastica bo zanj tekma med brazilskimi nogometnimi virtuozi in Slonokoščeno obalo, ki mu je še posebno ljuba. »Favorite zbiram med niže postavljenimi. Reprezentanco Slonokoščene obale krasita izjemna volja in telesna moč, igrajo hiter in napadalen nogomet. Privoščim jim, da bi osvojili mundial!« je Donko, ki se bo v domovino vrnil po desetih dneh na afriških tleh, podprl svoje favorite.
Nogomet okužil vso državo
Dado M. Banovšek iz Ljubljane se ne šteje za gorečega navijača. Za pot v Johannesburg, kjer si bo ogledal tekmo Slovenija : ZDA, ga je, preprosto, prepričala ugodna ponudba. »Domači ligi ne sledim, zelo pogosto pa gledam ligo prvakov, evropska in svetovna prvenstva. Tekme Slovenije proti ZDA se zelo veselim, saj je SP le največji športni dogodek na svetu, po mojem mnenju presega celo olimpijske igre. Pričakujem lepo in odštekano ozračje, upam, da brez kakšnih prepirov. Oddih, druženje s prijatelji v oddaljeni deželi in poseben navijaški naboj ... Super bo!« se je proti novemu užitku ozrl Banovšek. V Afriko potuje prvič. Na tamkajšnje razmere se ni posebno pripravljal. V cepljenje ne verjame, da država ni prav varna, pa se dobro zaveda: »Glede na to, da potujem z agencijo v večji organizirani skupini z urejenim prevozom in hotelom na varnem območju, ne pričakujem nobenih težav,« je povedal. »Predstavljam si barvito in vročo državo, čeprav je zdaj pri njih zima. Kamorkoli greš, se gostitelji ponavadi trudijo biti prijazni in gostoljubni in to pričakujem tudi tokrat,« se nadeja. Pa Kekova vrsta? Kaj pričakuje od nje? »Fantje igrajo s srcem. Mnogi so že izkušeni, a po drugi stran vemo, da so se vse reprezentance zasluženo uvrstile na SP. Zadovoljen sem že z nastopom Slovenije na SP, upam pa, da se bodo fantje prebili vsaj v drugi krog. Razočaran bi bil samo zaradi kakšnega spora, kot je bil Zahovič-Katanec na prejšnjem SP,« je spomnil na neljubi dogodek, ki bo šel težko v pozabo. Previdnost ni odveč niti za Kekove fante, ki si odpirajo nova vrata. Kako široko, pa bodo nakazali že danes ...
Na dve tekmi brezplačno
Zdenko Kušlaković iz Kranja je prav gotovo rojen pod srečno zvezdo, ali pa se je ta vsaj za leto 2010 začasno naselila nekam nadenj, saj je dodobra posegel v malhe organizatorjev nagradnih iger v času pred začetkom svetovnega nogometnega prvenstva, še najbolj športne loterije. Pa vendar, nekajdnevno potovanje v Južno Afriko z ogledom tekme Slovenija : Anglija s še tremi prijatelji, ki jih je kot »kapetan« vpisal v svojo ekipo, je iztržil pri Sparu, kjer so izmed skupno več kot 750.000 prispelih kuponov izžrebali prav njegovega. »Tam nekje od sredine marca sem vsakič vzel nekaj kuponov, jih pridno izpolnjeval, oddajal v različnih Sparovih poslovalnicah, skupno, bi rekel, kakšnih 250.« »Zdene (tako ga kličejo prijatelji, op. p.) je bil tako zvesto prepričan o tem, da bomo šli v JA, da sploh nisem dvomil, in ko me je obvestil, da so nas res izžrebali, sem mu verjel na prvo besedo,« je povedal prijatelj in potnik v JA, Stane. Druga dva izžrebanca je bilo teže prepričati. »Dare mi preprosto ni verjel, podobno tudi Slavko, ki se je na koncu odločil, da ne gre zraven, ker ima rezerviran morski oddih v Grčiji. Kakor hoče,« je dejal Zdene, ki je sedež na letalu in na tribuni zdaj oddal bratu Iliji. »To je enkratna priložnost, ki se ti verjetno ponudi le enkrat v življenju, zato jo je treba izkoristiti,« je dodal Stane, ki tako kot menda večina nogometnih navdušencev v Kranju ne more verjeti, da Slavko ne gre z njimi. »Slišal sem, da so ljudje, ki jih poznam, oddali tudi več kot 2000 kuponov, pa jim ni uspelo, mi pa kar na tekmo Slovenija : Anglija!« še zdaj ne more verjeti in si želi, da bi se Slovenija uvrstila vsaj v 2. krog, »čeprav mislim, da so sposobni priti celo v četrtfinale«. »Le en nasvet jim dam: bojevitost in kolektivna igra, to je odgovor,« ga je dopolnil Zdenko, zvest spremljevalec slovenskega in mednarodnega nogometa, a v glavnem z domačega kavča, ker si večjih zadev ne more privoščiti. Kakorkoli že, letos je sreča na njegovi strani, saj bo v JA letel kar dvakrat! Najprej v Johannesburg, kjer si bo ogledal tekmo Slovenija : ZDA, kar je zadel na športni loteriji, nato bo en dan preživel v Sloveniji in nazaj na jug Afrike, še na spopad z Angleži. »Pa to še ni vse! Pred kratkim sem dobil tudi enajst navijaških majic, tri reprezentančne drese, štiri nogometne žoge, LCD-televizor in nekaj denarja, vse to v okviru športne loterije.« Za navijaške rekvizite jim tako ne bo treba skrbeti, priskrbeli jim jih bodo tudi ob prihodu na afriško celino, in »navijali bomo z vsem srcem, dušo, glasom, telesom«! Ker imajo vse organizirano do podrobnosti, se na pot ne nameravajo posebej pripravljati. »Saj je za vse poskrbljeno, tudi svojega zdravnika sem vprašal, ali je potrebno kakšno cepljenje, pa mi je odgovoril, da ne,« je povedal Stane, ki se veseli tudi nekaj turističnih ogledov. »Če bo možnost, bom pogledal še kaj zunaj tribun.« »Uh, meni pa je za to popolnoma vseeno,« je dodal Zdene. »Kar šteje, je nogomet.«
Reprezentanti s podporo staršev
V Johannesburg bo v sredo poletela tudi večina staršev slovenskih reprezentantov. »Že pred zmago nad Rusi smo se s starši naših fantov pogovarjali, da bomo zagotovo šli vsi v JA, in večinoma gremo res: Handanoviči, Brečkovi, Cesarjevi, Novakovičevi, Jokičevi, Birsevi, Dedičevi, Krhinovi ... Tako kot se družijo naši otroci, se zdaj družimo starši,« je povedal Vitomir Radosavljevič, oče reprezentanta Aleksandra, ki ga družina - poleg očeta še mama Dušanka in sestra Sandra - spremlja pri njegovih podvigih, že odkar je prvič brcnil žogo. »Seveda se veselimo, da gremo, to, da Slovenija, sploh pa tvoj lastni sin igra na svetovnem prvenstvu, je zagotovo nekaj, kar bi si želel vsak,« je povedala Aleksandrova mama, ki že teden dni pred odhodom ni mogla skriti sledi živčnosti. »Pakiramo še ne, to je pri nas hitro opravljeno, bolj kot ne se psihično pripravljamo.« »Res je, zase vem, da sem veliko bolj nervozna kot Aleksander, še zlasti zdaj, ko jih gledam na fotografijah, na posnetkih ... Delujejo tako mirno, sproščeno, mi pa smo grozno živčni,« je mamo dopolnila hči Sandra, ki se je, po lastnih besedah, »'prištulila' zraven na pot v JA«. »Res pa je, da doslej skoraj nisem manjkala na Aleksandrovih večjih tekmah, tokrat pa nam je vsem trem plačal potovanje in 11-dnevno bivanje v JA,« je pojasnila Sandra. »No, jaz bom v Južni Afriki, vse dokler bo tam slovenska reprezentanca,« je možnost podaljšanja termina nemudoma omenil oče. »Zares upam, da bova šli sami domov,« je v smehu dodala Sandra, nato pa so pomodrovali, kakšen bi moral biti scenarij, da bi se to uresničilo. Mama: »Že prva tekma proti Alžiriji bo pokazala, kako bo šla zadeva naprej.« Oče: »Ker bo potem nadaljevanje bolj sproščeno, z več elana. Odlično bi bilo, če bi Anglija zmagala obe tekmi, potem pa proti Sloveniji zaigrala z drugo ekipo, da bi si prva odpočila, in če bi mi iztržili le točko, bi bilo to morebiti ob eni naši zmagi dovolj.« Sandra: »Možnosti so, Američani so zdaj polni sebe in se ukvarjajo le s tem, kako grde drese ima slovenska reprezentanca. In zmaga bi bila zares lepo darilo za mami, ki ima ravno na dan tekme proti ZDA rojstni dan.« Želje so, skrbi pa tudi. »Da se ne bi Aleksander poškodoval, da ne bi kaj 'zaribal', skratka, da bi dobro igral, in enako si želimo tudi za vse druge naše fante. Da bi se pokazali v pravi luči, da bi dali vse od sebe, saj potem tudi morebitni poraz ne bi bil tako katastrofalen. V zadnjih tekmah so res dokazali, da znajo igrati ...« so se mama, oče in hči poznavalsko dopolnjevali z besedami. »Da le ne bi padli v kako agonijo, če ne bodo dobro začeli,« se je očetu Vitomirju za trenutek zresnil obraz. »Ja, očija hudo skrbi. Zagotovo ima Kek mirnejši spanec kot on ...« se je napol pošalila Sandra in poskušala potolažiti z mislijo, da reprezentanti že vedo, kaj lahko pričakujejo, saj vsi igrajo v velikih klubih, in zaradi izkušenj, ki jih imajo, vedo, naj kaj se morajo osredotočiti. »A pod takim pritiskom vseeno niso bili še nikdar ...« ni odnehal oče. Ravno med pogovorom jih je iz Južne Afrike poklical Aleksander, ki je preverjal delovanje mobilnika. »Pred kako uro smo z njim klepetali po skypu in je rekel, da ne bomo potrebovali bund, kakšno jakno pa zagotovo,« je pojasnil oče. Informacije o tem, da se v JA zmrači že ob 18. uri, da je čez dan okoli 25 stopinj Celzija, ponoči pa temperatura pade tudi pod tri stopinje, so torej dobili kar iz prve roke. »Zares smo povezani, še celo malo preveč, a zdaj nas rešuje sodobna tehnologija, predvsem skype, po katerem se lahko vse zmenimo kar v živo. Skoraj kot bi bil Aleksander doma,« je malo otožno pojasnila mama, navajena sinove odsotnosti zaradi igranja v tujini. In zdaj bodo spet nekaj trenutkov skupaj, med drugim na enem od treningov, ki bo odprt le za starše slovenskih reprezentantov. S skrbjo za zdravje in varnost ne bodo komplicirali, »zavarovali se bomo za tujino, si priskrbeli zdravila za na pot, tam se bomo lepo držali skupaj in zato nam ne bi smelo biti hudega«. Zdaj je treba le še močno stisniti pesti. »Pustimo se presenetiti in upajmo na najboljše,« je sklenila Sandra.