Tiskane izdaje
Čas bo razkril, kako veliko ribo je ujel Juventus lansko poletje, ko je izkoristil prižgano zeleno luč Reala in iz Madrida pripeljal tedaj 21-letnega napadalca Alvara Morato. Slednji je v dveh tekmah pokopal svoj nekdanji klub, v finalu lige prvakov pa bo imel možnost opozoriti nase še v tekmi proti Barceloni. Kot zapriseženi Madridčan ne bo potreboval dodatne spodbude.
Zunanji spremljevalci nogometne igre le težko vedo, kakšno zadoščenje je dobil Morata po zanj sanjskem razpletu polfinalnega dvoboja lige prvakov med Realom in Juventusom. Še po prvem delu sezone 2014/15 se je zdelo, da s selitvijo v Torino ni naredil koraka naprej v karieri in da bi bilo nemara bolje, če bi čakal na svojo priložnost kot tretji napadalec Realovega moštva. Letos je povsem drugače: kar deset od 14 golov v črno-beli majici je zabil v zadnjih štirih mesecih, med strelce se je vpisal na vseh štirih izločilnih tekmah lige prvakov z Borussio in Realom!
»Alvaro postaja velik igralec. Napredoval je tako fizično kot taktično, a je še vedno mlad in še ni povsem oplemenitil svojega potenciala, ta pa je zares velik,« je po remiju na štadionu Santiago Bernabeu, ki je bil dejansko enak veliki zmagi, ocenil Juventusov trener Massimiliano Allegri. Večina športnih časopisov na Apeninskem in Iberskem polotoku je pisala hvalospeve madridskemu napadalcu, ki da je ujel sanjsko formo prav v dvoboju z nekdanjim klubom. »Alvaro je izjemen nogometaš, njegov napredek v Torinu je navdušujoč. Krasi ga odlična tehnika, premore filigranski občutek za gol,« bi se glasil nekakšen povzetek zapisov v dnevnikih Marca, As, Gazzetta dello Sport in Tuttosport.
Morata seveda ni postal znan in sijajen napadalec prejšnji teden, pač pa veliko prej, preden je prišel v Realove mladinske selekcije. Pri njegovih 12 letih sta ga odpeljala na uvodni test v Atleticovo akademijo oče in dedek, Alvaro pa je opazno izstopal med vsemi 500 nadobudnimi fanti. Ker se je v šoli boril s slabimi ocenami, mu je oče prižgal rdečo luč za igranje nogometa, Alvaro pa se je pridružil Atleticu šele naslednje leto, potem ko so klubski možje – te je še naprej navduševal med igranjem na »ulici« – naposled le prepričali očeta. Morata je ostal pri rdeče-belih do kadetov, po enoletnem obdobju pri Getafeju pa je pristal pri tretjem madridskem klubu – najslavnejšem med vsemi, Realu. Kot član slovitega »belega baleta« je bil stroj za gole v španski drugi ligi (Real Madrid B), v tem času je zbral 37 tekem (10 golov) tudi v majici članskega moštva. Jose Mourinho se mu ni želel odreči, Carlo Ancelotti pač, usoda pa je hotela, da se je že v prvi sezoni na tujem pomeril prav z Realom.
»Nobene psihološke priprave nisem potreboval za 'nepraznovanje' golov. Če bi jih Realu zabil tisoč, bi bilo vselej enako – ne bi se jih mogel veseliti, saj do Reala ne gojim nobene zamere ali maščevanja, prav nasprotno, še danes sem hvaležen Realovim navijačem za podporo. Igral sem le za Juventusov preboj v finale. V finalu bomo igrali z Barcelono, tam bom na srečo gojil obratna čustva do tekmeca kot v polfinalu ...« je Morata pojasnil svoj odziv po dveh golih klubu, ki ga je poleti prodal v Torino za 20 milijonov evrov.
Ko je bil pobiralec žog pri Atleticu, je obesil na steno svoje sobe poster z Raulom, po igri spominja na Fernanda Morientesa, četudi je morda še veliko boljši, saj se po kazenskem prostoru giblje tako rekoč popolno. Morata ne bi mogel biti večji Madridčan, kot je, zato ni čudno, da so ga – med čakanjem na let proti Torinu – oblivale solze med branjem sporočil s čestitkami prijateljev, nekdanjih soigralcev in profesorjev s šole v bližini Realovega štadiona. Četudi si je Real ob prodaji izposloval predkupno pravico (naslednje leto ga lahko dobi nazaj za 30 mio €, leta 2017 pa za 35 mio €), Alvara ta čas še ne vleče v domovino. »Oče mi je nekoč dejal, da se lahko lotiš novega projekta šele po uspešno končanem prvem projektu,« je še razkril Alvaro, ki po besedah španskih kolegov velja za lepo vzgojenega in umirjenega fanta.
