Nekdaj zaprt v šoli in hotelu, zdaj uide domov

Na igrišču hiter kot blisk, tudi jezik mu teče kot namazan. Tudi italijansko, seveda, škorenj je njegov drugi dom že sedem let, odkar je pri 16 letih postal član Genoe. Že rosno mlad je opozarjal nase, bil, tako kot vrstnik Kevin Kampl, med ključnimi igralci mladinske reprezentance, eden pomembnejših členov pa utegne v prihodnosti postati tudi v članski izbrani vrsti.

Številni navijači bi si želeli hitronogega Domžalčana večkrat (in dlje) videti v slovenski reprezentanci. Tega si želi tudi sam, postati stalni član izbrane vrste je njegova velika želja, a dobro ve, da se mora za to dokazati. V Ljudskem vrtu je navduševal na tekmi s Švico, na prijateljskem obračunu s Kolumbijo pa prvič dobil priložnost, da zaigra v začetni enajsterici. »Tekma je bila res nekaj posebnega, zagotovo si jo bom zapomnil. Proti velikim reprezentancam je vedno odlično igrati. Če si želiš nekoč nastopati na najvišji ravni, so tekme proti tem kakovostnim ekipam, kot je bila tudi Anglija, zelo pomembne, saj se na njih lahko veliko naučiš. Tega ne pozabiš, zelo dober občutek je, ko veš, da se meriš z igralci iz največjih klubov,« je opisal 24-letni Lazo. So številni nestalni člani reprezentance čutili kaj strahospoštovanja do tekmeca, tretje najboljše reprezentance na lestvici Fife? »Kaj pa vem, vsakega nasprotnika moraš spoštovati, ampak saj so tudi oni le nogometaši, tako kot mi. Ko greš na igrišče, pozabiš, kdo je kdo, in poskusiš zmagati,« razmišlja krilni napadalec, ki se sicer z velikimi zvezdniki srečuje tudi v serie A.

Je pa Lazarević poseben spomin na Kolumbijo odnesel s seboj domov. Po tekmi si je namreč dres izmenjal s Jamesom Rodriguezom, najdražjim nogometašem, ki je kdaj igral v Stožicah, in najboljšim strelcem letošnjega SP v Braziliji. »Na začetku drugega polčasa, ko smo se ogrevali, je po naključju pritekel na mojo stran, pa sem mu rekel za dres. Bil je prijazen in odgovoril, da brez težav. Lepo od njega,« je povedal slovenski reprezentant, ki pa je bil po tekmi vendarle razočaran zaradi poraza in menil, da bi si zaradi dobre igre ekipa zaslužila vsaj neodločen izid.

Zahtevna šola

V reprezentanci se že od vsega začetka zelo dobro počuti. »Fantje so nas dobro sprejeli, prijatelji smo med seboj, zato ni bilo nobenih težav, hitro sem se navadil,« je povedal eden mlajših v ekipi Srečka Katanca. »Generacijskih razlik ne občutim, vsi smo enaki, mislim, da nas starejši nič drugače ne obravnavajo. Mi mlajši smo v prednosti, ker se lahko veliko naučimo, dobimo kakšen nasvet. Vsako takšno stvar moraš izkoristiti za nov napredek,« je povzel svoj pristop igralec, ki je sicer s svojimi hitrimi prodori in neustrašnim pristopom že prepričal tudi strokovnjake, toda ... Hiter je in spreten, a zmanjka ga v zaključkih akcij, pravijo o njem. Tudi sam se tega dobro zaveda, vendar je odločen, da se bo to še spremenilo. »To zagotovo lahko popravim, prišlo bo s treningi. Trudil se bom in treniral, verjamem, da ko se enkrat odpre, ko daš tudi kakšen gol, je lahko vse drugače,« je bil prepričan član Chieva, pri katerem na zadnjih nekaj tekmah ni dobil priložnosti. »Seveda, vsak si želi čim več igrati. Vendar se s tem ne smeš obremenjevati. Poskušam čim bolje trenirati in verjamem, da bo spet prišla priložnost, da se izkažem,« je povedal o svoji vlogi v klubu.

V Veroni je zdaj drugo sezono, pred tem je igral že v Modeni, Padovi, Torinu in seveda v Genoi, kjer se je začela njegova italijanska zgodba. Tja je leta 2007 kot veliki up odšel iz Domžal. »Šel sem na preizkus in rekli so mi, da lahko ostanem pol leta in se potem odločim. Če mi bo všeč, lahko podpišemo pogodbo, sicer pa se lahko vrnem. Živel sem v hotelu z drugimi fanti, tam so za vse poskrbeli, tudi za šolo. Večinoma smo bili tujci, iz Gane, Senegala, Avstralije, bilo pa je tudi nekaj Italijanov, ki so bili iz oddaljenih krajev,« se je spominjal svojega zgodnjega prestopa v tujino. Mlademu in neizkušenemu najstniku seveda ni bilo lahko. »Ko si star 16 let, ti nogomet pač ne pomeni vsega na svetu, veliko stvari se ti dogaja tudi zunaj igrišč. Ko pa sem šel v tujino, sem se res lahko osredotočil le na šport in vse je postalo drugače. Vsak običajen najstnik se po šoli druži s prijatelji, mi pa smo bili po treningu lahko le v hotelu, nikakor nismo smeli, zato nisi mogel biti sproščen kot doma.«

V novem okolju, v katerem ni poznal nikogar, tuj mu je bil takrat tudi jezik, je bila še bolj zahtevna tudi šola. »Nekateri niso hodili v šolo, jaz pa sem želel, prav tako moji starši. Toda to ni bil mednarodni oddelek ali šola za tujce, obiskoval sem običajno italijansko srednjo šolo, z 'normalnimi' dijaki, bil tam sedem, osem ur. Kupil sem si slovar in se poskušal sam učiti jezika, kaj pa mi je preostalo drugega. Poskušal sem čim bolj poslušati, si izpisoval besede in potem je šlo, hitro sem se naučil,« je še opisal svojo šolsko izkušnjo, ki je trajala dve leti, nato pa se je zaradi natrpanega ritma treningov ustavilo. »Bilo je naporno, zaradi šole sem zamujal na treninge, nisem imel časa niti za kosilo. Tam sploh ne moreš predčasno zapustiti pouka, odideš lahko le, če te pride kdo iskat. Tako nisem mogel več nadaljevati, navsezadnje sem v tujino šel zato, da bi napredoval kot nogometaš. Saj sem poskušal delati tudi šolo, a oboje hkrati je bilo težko,« je priznal.

Romantično mesto

Če je bil na začetku osamljen, ima zgovorni 24-letnik zdaj v klubu toliko več tudi slovenske družbe. Ko je prišel v Chievo, je tam že bil kapetan slovenske reprezentance Boštjan Cesar, nato se jima je pridružil še Valter Birsa, pa tudi mladi vratar Gregor Sorčan je del slovenske klape v klubu. »Seveda je veliko laže, če že poznaš nekoga, ki te vpelje v sistem. V prostem času se s fanti veliko družimo, gremo na kosilo ali večerjo, v kino. No, Cesar in Birsa že imata ženi, zato vedno ne utegneta.«

V Italiji je sedem let, a v Veroni mu je doslej najbolj všeč. »Odlično se počutim. Verona je turistično mesto, veliko je ljudi, živo je, ves čas se kaj dogaja,« je povedal o mestu Romea in Julije. Vsakemu obiskovalcu bi priporočil obisk hiše, kjer se je menda zgodila slavna ljubezenska tragedija, pa tudi obisk središča mesta, Piazze delle Erbe, Piazze Bra, kjer je tudi arena ... »Mesto je zlasti lepo decembra, ko se prižgejo praznične luči.«

Mesto romantike je sicer zanj »romantično« tudi zato, ker je le tri ure vožnje proč od Ljubljane, kjer živi njegovo dekle Diana. Ko ima denimo dva prosta dneva skupaj, se vedno odpelje domov, velikokrat pa tudi domači obiščejo njega, zlasti starejša brata Goran in Bojan, ki sta menda najbolj zaslužna za to, da je sledil svojim nogometnim sanjam in tudi v težkih trenutkih vztrajal v tujini. Prvi je prav tako nogometaš, drugi menedžer, oba pa njegova največja navijača in podpornika. V Verono si prideta ogledat skoraj vsako domačo tekmo, kadar se zberejo doma, pa so tako ali tako nerazdružljivi in že kujejo načrte za naprej.

Ga po toliko letih v Italiji kaj vleče tudi onstran meja? »Za zdaj ne razmišljam o tem, a če bi prišla priložnost, zakaj pa ne. Želim si priti čim više, v čim boljši klub. Trdo bom treniral in se trudil, potem pa bomo videli, kako bo. V Italiji ali kakšni drugi državi. Vseeno mi je, kje, da bom le lahko dobro igral.«