Nemočen je bil tudi Zahović

Osebnost tedna: Mož, ki je vrnil Egipčane na SP prvič po 1990.

Objavljeno
15. oktober 2017 23.10
Jernej Suhadolnik
Jernej Suhadolnik
Ko je reprezentanco Egipta leta 2015 prevzel argentinski trener Hector Cuper, so številni le odmahnili z roko: zaman! Arabci so želeli igrati v Rusiji, se prvič po letu 1990 prebiti med nogometno elito, misijo pa zaupali v roke večnemu poražencu Cuperju. Slednji je utišal svoje kritike.

Vodstvo mogočne 95-milijonske države, v kateri živi največja arabska skupnost na svetu, je želelo na vsak način opozoriti nase z »nečim dobrim«, potem ko so v zadnjem desetletju obšle svet le žalostne zgodbe o žrtvah arabske pomladi, policijski uri in razdejanih ulicah. Egipčani so se izognili usodi nekaterih sosed, toda v svet so želeli poslati še več. Nogomet premore velik potencial, preseže lahko nerešljive konflikte, ne nazadnje se je le na zahtevo Fife v tem stoletju začasno že ustavil režim v Severni Koreji. Četudi ima Egipt eno najmočnejših nogometnih reprezentanc na črni celini, je čakal na mundial vse od leta 1990, ko je bila zadnjič del elite tudi Jugoslavija. Naslovi afriškega prvaka v letih 2006, 2008 in 2010 so odmevali tudi v Evropi, toda svetovno prvenstvo je le eno. Najbrž ni težko oceniti, kako priljubljen je postal Hector Cuper, potem ko je »faraone« vrnil na Fifin zemljevid v Rusijo.

»Ko sem videl posnetke praznovanja naše uvrstitve iz Kaira in Aleksandrije, nisem mogel verjeti svojim očem. Milijoni ljudi so preplavili ulice in trge!« je priznal Cuper, potem ko je obogatil svoj življenjepis na klopi reprezentance, katere edina zvezdnika sta Mohamed Salah (Liverpool) in Mohamed El Nenny (Arsenal). Egipt si je zagotovil Rusijo kolo pred koncem v skupini z Ugando, Gano in Kongom.

Podvig trenerja, ki bo naslednji mesec dopolnil 62 let, je še večji, če upoštevamo, da je odpovedal v večini odločilnih tekem in ga niso zaman okronali za »rojenega poraženca«. Prvič mu je spodrsnilo v prejšnjem stoletju na klopi Mallorce, ko je v svojem prvem izzivu na evropskih tleh izgubil v finalu španskega pokala, v naslednji sezoni še v finalu pokala pokalnih zmagovalcev. Njegov prvi tekmec je bila resda Barcelona, drugi pa tedaj eden najbogatejših evropskih klubov Lazio.

Toda porazom Cuperjevih ekip v finalih različnih tekmovanj ni bilo videti konca. Najbolj odmevna sta bila neuspeha z Valencio v letih 2000 in 2001. Prvič ga je v finalu lige prvakov ustavil Real Madrid, naslednje leto Bayern. Na milanskem San Siru ni mogel pomagati Cuperju niti Zlatko Zahović, ki je vstopil v igro v 66. minuti tekme, tik pred koncem rednega dela zapravil 100-odstotno priložnost, pozneje še eno od enajstmetrovk. »Cuper se je zavedal, da ne premore zmagovalne miselnosti. Ni zdržal psihološkega pritiska, to je prenašal na igralce, zato so njegove ekipe izgubljale finalne tekme,« se spominja Zahović, ki ga je – mimogrede – na nek način prav Cuper prikrajšal za majico madridskega Reala. Ko je Zaho zapuščal Olympiakos, se je namreč najprej dogovoril z Valencio, zato je pozneje zavrnil Real, saj je dal svojo besedo »netopirjem«. Zahović je v Cuperjevih očeh kotiral zelo visoko.

Argentinčevih porazov ni bilo konec v Milanu. Prav z milanskim Interjem mu je denimo v naslednji sezoni uspelo »nemogoče«, potem ko je izgubil »scudetto«, ki bi bil Interjev prvi po letu 1989, v navidez nepomembni tekmi v Rimu ... Na klopi Arisa je denimo izgubil tudi v finalu grškega pokala s Panathinaikosom (2010), zanj boleče pa je bilo tudi letos z Egipčani, ko ga je v finalu afriškega prvenstva v Gabonu odpravil Kamerun v 88. minuti tekme. Toda egiptovska zveza ga je nedvoumno podprla, Argentinec pa ji je podaril nastop v Rusiji 2018. Cuper je tako že opravil svoje poslanstvo – nogomet je vrnil v srca Egipčanov. Po arabski pomladi in smrti 74 navijačev na tekmi Al Ahlyja v Kairu so namreč oblasti zaprle štadione, tekme pa so dolgo igrali na praznih objektih.