Tiskane izdaje
Kdor si ni ogledal sobotne zagrebške nogometne predstave med Hrvaško in Norveško, v kateri je domača vrsta ugnala tekmico kar s 5:1, najbrž ne more verjeti, koliko pomanjkljivosti in minusov je bilo pri zmagovalcih. O teh je nato odkrito spregovoril hrvaški selektor Niko Kovač, ki sicer v izjemno prepričljivem slogu vodi svoje izbrance k uvrstitvi na evropsko prvenstvo.
Otrok hrvaških izseljencev iz Berlina je z mlajšim bratom Robertom nekoč blestel med elito nemške bundeslige. Najprej pri Herthi, najuglednejšem klubu glavnega mesta Nemčije, pozneje sta odprla celo vrata Bayerna in se po zaslugi izjemne zavzetosti in discipline – tako na igrišču kot ob njem – posebej zapisala med sicer zahtevne in razvajene nogometne privržence bogatega nemškega juga. Niku Kovaču je pripadel kapetanski trak pri Kranjčarjevi selekciji za svetovno prvenstvo 2006, tudi naslednji selektor Slaven Bilić dve leti pozneje ni dvomil o tem, kdo bo njegov najodgovornejši mož na igrišču med evropskim prvenstvom.
Vseskozi je bil ob svojem pristopu, spoštovanju do soigralcev, tekmecev in okolja vzor za marsikoga na nogometnem zemljevidu, po koncu aktivne poti na igrišču se je temeljito lotil strokovnega izobraževanja, se uveljavljal v Salzburgu, po ponesrečeni potezi hrvaške zveze, ko je ta za naslednika uspešnega in priljubljenega Bilića izbrala Igorja Štimca, pa je napočil čas tudi za Kovača. Ni mu bilo preprosto krpati nastalih lukenj, v deželi, kjer ljudstvo še precej bolj čustveno kot pri nas spremlja utrip in nastope nogometne reprezentance, je bil od prvega dne sleherni njegov korak pod drobnogledom.
Na svetovnem prvenstvu v Braziliji z igralci ni dosegel cilja, uvrstitve v drugi krog, visoka zmaga nad Kamerunom (4:0) ob porazih z gostitelji ter Mehičani (obakrat 1:3) pač ni zadostovala za skok navzgor. V vročem poletju so modreci ob brizgancih pod krošnjami zagrebških vrtov ali ob obali Jadranskega morja zahtevali njegov odhod, a pri zvezi so prepoznali premišljen in analitičen selektorjev pristop. Kovačevo poslanstvo prav imenitno združuje nemški red, v katerem je odraščal, in hrvaški nogometni talent. Oboje prenaša na igralce, med katerimi pa jih je velika večina že spoznala zahtevnost tujih delodajalcev: navadni smrtniki pač zavidajo akterjem pri Realu, Barceloni, Atleticu, Wolfsburgu ali Interju, vendar pa mora sleherni reprezentant dnevno garati za svojo uveljavitev.
Tako je tudi pri reprezentanci in dasiravno se je ta v soboto veselila gladke zmage s tradicionalno čvrstimi in nepopustljivi vikingi z evropskega severa, selektor ni podlegel evforiji polnih zagrebških tribun. »Nismo bili niti dovolj agresivni niti dovolj čvrsti pri pokrivanju tekmecev. Tudi ustvarjalnost sem pogrešal, kot da bi čakali na prejeti gol,« je bil brez dlake na jeziku hrvaški selektor in ob omembi rojakov iz novinarskih vrst, da je vendarle morda pretirano kritičen, odvrnil: »Želim si iskati dlako v jajcu, saj sanjam o napredovanju našega reprezentančnega nogometa. Nismo še na EP.« Nato je še dejal, da je kar razburjen, zato potrebuje kozarec vina. Rad bi si namreč oddahnil po večeru, v katerem je Hrvaška resda gladko ugnala tekmico in na lestvici svoje kvalifikacijske skupine ušla Italiji, nikakor pa ni zadovoljila zahtevnih selektorjevih kriterijev.
Pohvale je namenil vratarju Danielu Subašiću (»Toda če posebej omenjam vratarja, potem je bilo z našo igro v polju nekaj narobe.«) ter povratnika po poškodbi, sicer prvega asa hrvaškega nogometa, Luko Modrića, ki mu je nameraval nameniti le malce več kot en polčas, a ker ni šlo vse po načrtu, je z Realovim zvezdnikom vztrajal do konca.
Seveda prihodnost prinaša še precej preizkusov Kovačevih znanja, sposobnosti in prilagodljivosti, vseeno pa se zdi, da je na hrvaški klopi mož jasnih načel, urejenosti in analitičnosti. Nikoli ga ni odnesel val čustvenih izlivov, tuje so mu podarjene minute na igrišču, vsakomur bi rad predstavil to, za kar se je boril tudi sam – poplačano bo le vloženo delo. V Berlinu so ga tega dobro naučili že v otroških letih.
