Ni lokalnih evropskih bitk, je kamena doba
ned, 16.04.2017, 12:00
Ni lokalnih evropskih bitk, je kamena doba
Naši nekdanji sodržavljani so slikovito rekli »pare na sunce«, naši severni sosedi pa olikano »ni denarja, ni zabave«.
Po fikciji o Kitajcih ali drugih vlagateljih v ljubljanski vrhunski moštveni šport v prejšnji kolumni je ta teden kar hitro udarila realnost. Zato zdaj sledi nadaljevanje. 

Z Avstrijci pač ni šale. Eblova zaušnica ljubljanskemu hokejskemu klubu, za katerega se ne ve, ali je že včeraj ugasnil, kaj šele, v kakšni organizacijski obliki bo obstajal jutri, je bila jasna in sporočilna. Naši nekdanji sodržavljani so slikovito znali reči »pare na sunce« (pokažite, da imate denar), naši severni sosedi so nekoliko bolj olikano, a prav tako nedvoumno povedali: ni denarja, ni zabave. Prav nič jih ni ganilo, da naj bi jih ljubljanski župan Zoran Janković pomirjal s privlačnimi besedami ali obljubami. Funkcionarji onstran Karavank so se že prenajedli fraze saj bo, ki jo slišijo iz Ljubljane. Soočenje z resnico, da niti vsemogočni ljubljanski župan vsega ne more pozlatiti, bo morda še toliko bolj boleče. Da na Magistratu ne bodo našli rešilne formule ali čarovnika, sem jim že napovedal.

Nekakšno poigravanje z legitimnostjo zaušnice, ki pomeni, da bo v prihod­nji sezoni Ebel prvič po enajstih letih brez enega od slovenskih hokejskih simbolov, na najboljši način razgalja hokejske zablode v Ljubljani. Bolj kot popoln zlom jih je zmotila neprotokolarna izjava enega od predsednikov klubov o Olimpijinemu slovesu od Ebla. Olimpijin mrk pa bo nazadnje le seštevek vseh zablod in nadutega prepričanja, da hokeja v Ljubljani ne more zlomiti nihče. V tem duhu je deloval in jamo kopal tudi nekdanji spretni glavni operativec Matjaž Sekelj, ki je mojstrsko kolobaril med avstrijskim dlakocepstvom in balkanskim mešetarjenjem, dokler v Tivoliju ni zmanjkalo denarja za vse njegove zvijače.

Po treh letih agonije se kaže vprašati, mar ne bi bilo najbolje, da bi tudi pod Šišenskim hribom najvztrajnejši hokejski entuziasti naredili enako kot jeseniški, pa čeprav bi s tem kaznovali vse upnike. Ti bi se in se tudi bodo obrisali pod nosom v katerikoli drugi obliki Olimpijinega konca. Hokejska Olimpija ima brata v košarkarski. Tudi ta deluje brez entuziastov s kilometrino in predvsem z ljubitelji košarke, ki srčno upajo, da bodo nagrajeni tako, da bodo prišli pod okrilje mogočnega pokrovitelja. »Zrihtal« naj bi ga – kdo drug – župan Janković. Kluba povezujeta tudi neuspešna sanacijska programa. Hokejskega načrta o 20-odstotni poravnavi do leta 2019 ne bo dočakal nihče v klubu, košarkarskega, ki traja že desetletje v različnih oblikah in napreduje s polžjo hitrostjo, prav tako. Pa čeprav usoda kluba zelo skrbi celo najmogočnejši cvet ljubljanskih in slovenskih menedžerjev – z novci v zašitih žepih.

Popolna nemoč najvplivnejših krojačev kakovosti življenja v Ljubljani na ravni civilne sfere, da bi meščanom lahko ponudili ali omogočili stik z evropsko dodano vrednostjo vsaj v športu, je zastrašujoča. Naš domet ne sega niti do avstrijskokoroškega »ajzenkapla«.

Hokejske zaušnice zato ne jemljem kot trenutek slabosti, marveč kot zadnji apel županu in drugim ljubljanskim mogotcem, politikom in gospodarstvenikom, pa tudi aktivistom vseh vrst, da ukrepajo in oživijo vrhunski moštveni šport v glavnem mestu. Res je, ne bo poceni, toda kaj prinašata pišmeuhovstvo in prepričanje, da slovensko glavno mesto ne potrebuje moštev za vsaj lokalne evropske bitke? Vrnitev v kameno dobo. Tudi v glavah!

Ni lokalnih evropskih bitk, je kamena doba

Vrhunec za hokejske navijače bo pot v Zalog. Foto: Tomi Lombar/Delo

Prijavi sovražni govor