Nisem politik, zanima me predvsem nogomet

Intervju: Dejan Stanković je svaku v Ljubljani predal vlogo ambasadorja, zdaj se odpravlja v Nyon k Aleksandru Čeferinu.

Objavljeno
01. februar 2017 23.19
Aljaž Vrabec
Aljaž Vrabec
Ljubljana – Čeprav so v Ljubljani predstavili evropsko prvenstvo v dvoranskem nogometu, ki ga bo prihodnje leto gostila Slovenija, je bil osrednji gost prireditve nekdanji srbski nogometaš Dejan Stanković. Razlog je preprost, saj ima Stanković za seboj blestečo kariero. Med letoma 1998 in 2004 je igral v italijanski ligi, najprej za Lazio in nato še za Inter, z Milančani pa leta 2010 osvojil ligo prvakov. V Ljubljano je prispel kot nekdanji ambasador EP v dvoranskem nogometu v Srbiji, zdaj pa je ta naziv predal svaku Milenku Ačimoviću in Miletu Simeunoviću. Po koncu prireditve si je Stanković vzel deset minut za pogovor z Delom in nacionalnim radijem.

Kako se počutite v Ljubljani?

Kot doma! Prav to je tudi razlog, da kar naprej prihajam v Ljubljano. Z Ano, sestro Milenka Ačimovića, sva poročena že devetnajst let, zato je Ljubljana po Beogradu moj drugi dom.

In Milano?

V Milanu preživimo največ časa. Tam hodijo v šolo moji otroci, ki so bili še majhni, ko smo se preselili iz Rima v Milano, zato se Rima niti ne spomnijo. V Milanu tudi igrajo nogomet za Inter, jaz pa se počasi pripravljam na novi posel. Konec februarja ali v začetku marca bom odšel v Nyon.

Kaj boste počeli v Nyonu?

Najprej moram počakati, da se vse dogovorimo. Do takrat ni pošteno, da bi preveč govoril. Skupaj z Uefo se moramo uskladiti, potem pa bomo sporočili, kaj natančno bom delal.

Vas zanima delo funkcionarja?

Predvsem me zanima nogomet. Nisem politik, zato bom tudi na Uefi deloval čim bližje nogometu. Najlažje je, da delam tisto, kar znam, in tisto, s čimer se ukvarjam celotno življenje.

Na kakšen način bi radi pomagali nogometu?

Imam dovolj izkušenj in znanja, da lahko pripomorem k razvoju nogometa. Izzivov me ni strah. Rad bi sodeloval z mladimi in z vrhunskimi nogometaši, nikogar se ne bojim. Komaj čakam, da začnem.

Leta 2026 bodo na svetovnem prvenstvu po tri reprezentance v vsaki skupini, kar že poznamo iz dvoranskega nogometa. Je to dobro ali ne?

Ne vem še. Včasih se nekega ustaljenega ritma malo naveličaš, to pa je zdaj novost. Ko sem bil ambasador evropskega prvenstva v dvoranskem nogometu v Srbiji, sem spoznal, kako je s tremi reprezentancami v skupini pomembna vsaka tekma. Če si preračunljiv, se ti takoj maščuje, saj lahko izpadeš že zaradi enega remija. Pritisk je mnogi večji, obenem je takšen sistem precej bolj napet.

Je prav, da so povečali število reprezentanc na SP iz 32 na 48?

Spomnite se lanskega evropskega prvenstva v Franciji. Vsi so bili prestrašeni, kako bo, ker se je prvenstvo povečalo na 24 reprezentanc, ampak potem so bile vse tekme razprodane. In zaradi koga se nogomet sploh igra? Zaradi navijačev! Tudi ko je igrala Islandija, so bile tribune polne. Uefa je bila najprej malce zaskrbljena, kako bo, toda ko so potegnili črto, je bilo vse odlično.

Ne bo padla kakovost mundiala?

Pravim celo, da bo še bolj zanimivo. Vsaka reprezentanca, ki bo prvič na svetovnem prvenstvu, bo prišla z ogromno željo, da se izkaže. Spet se lahko spomnite Islandije, kako dobro je zaigrala na evropskem prvenstvu in je na koncu celo izločila Anglijo. In prav to je najbolj zanimivo.

Slišali smo tudi kritike, da je preveč reprezentanc igralo preveč obrambno.

V nogometu boste vedno imeli tekme velikih proti malim, dobrih proti slabšim in bolje organiziranih proti slabše organiziranim. Toda če manjšim ne damo priložnosti, ne bodo nikoli mogli zmanjšati razlike proti boljšim. V nasprotnem primeru bodo večji samo še večji in majhni še manjši. Poskrbeti moramo, da se ta razlika zmanjša v evropskem in svetovnem nogometu.

Toda v ligi prvakov je razlika vse večja, srednji razred klubov, kot so Celtic, Ajax in Benfica, pa vse težje drži stik z najboljšimi.

To je že bolj politično vprašanje, ampak jaz hočem delovati v nogometu. Tisti, ki so se odločili za spremembe v ligi prvakov, zagotovo vedo, kaj počnejo, toda želja vseh nas je, da se kakovostna razlika zmanjša. Zagotovo mi ni všeč, ko vidim v ligi prvakov rezultat 7:0. Vendar moramo dati možnost, da zraven pridejo tudi manjše ekipe. Vsakemu je lepo, da igra v ligi prvakov, a po drugi strani ni lepo, če izgubi s takšno razliko. Moramo najti pravo ravnotežje med ligo prvakov in evropsko ligo.

Kaj pravite o jadranski ligi?

Ne morem komentirati, saj sem slišal samo govorice, enako kot vi. Ideja je dobra, toda potrebno je urediti še veliko malenkosti. Zbrati moramo vse majhne kockice, da bomo potem videli pravo sliko, kaj bi bilo dobro in kaj ne. Časa je še veliko.

In kako dobra bi bila jugoslovanska reprezentanca, če bi še vedno imeli skupno državo?

Nedvomno bi bila ena najboljših v Evropi in tudi na svetu.

Zakaj je po razpadu Jugoslavije najboljša hrvaška reprezentanca?

Res je hrvaška reprezentanca pokazala največ, ampak mi v Srbiji nismo imeli sreče. Na velikih tekmovanjih nam ni uspelo doseči pričakovanih rezultatov, a ne vem, zakaj. Zagotovo pa ima Hrvaška odlično selekcijo nogometašev, ki igrajo na vrhunski ravni. Tudi od njih se je veliko pričakovalo, toda na lanskem EP jim je malo zmanjkalo do vrhunskega dosežka.

V Srbiji ste nekoč imeli vrhunske napadalce in veziste, zdaj pa predvsem branilce.

Včasih smo imeli Mijatovića, Savičevića, Stojkovića, Miloševića, Jugovića, a zdaj so Kolarov, Ivanović, Vidić, Nastasić … Samo pomislite, kako dobra bi bila ta reprezentanca, če bi združili vse generacije. Kljub vsemu za dober rezultat potrebuješ kakovostno obrambo, zdaj pa imamo spet dobro reprezentanco in selektorja, zato upamo na boljše čase.