Tiskane izdaje
Resda v teh dneh nogomet ob odločilnih tekmah v kvalifikacijskih skupinah za EP 2016 ponuja prepoznavno podobo velikega spektakla z negotovostjo glede izidov in izjemnim odmevom v javnosti. Prihodnji teden se bo vrnila še liga prvakov. A v pisarnah krovnih zvez ni mirnega spanca. Vodilna pri svetovni ter evropski organizaciji (FIFA in UEFA), Sepp Blatter in Michel Platini, sta suspendirana …
Tričlanska komisija švicarskih pravnih strokovnjakov ni poznala usmiljenja. Preveč se je namreč nakopičilo obtožb in sumov nepravilnosti pri dveh izjemno vplivnih športnih zvezah, zlasti pri svetovni, zato sta oba funkcionarja suspendirana za 90 dni. Prav nobena od aktivnosti, ki sicer sodijo v njun delokrog pod streho FIFA ali UEFA, jima ni dovoljena. Teoretično sicer za vsakogar od njiju umik lahko traja tudi po 135 dni, a v tem času mora biti jasno izrečena kazen. Če bo seveda nogometni svet to tudi dočakal. Podobno zapirajo pisarno in delovno mesto tudi Blatterjevemu generalnemu sekretarju Jeromu Valckeju, sam je sicer lani že nekaj časa preživel v zaporu, potem se je znašel v začaranem krogu prekupčevalcev z vstopnicami.
Kakorkoli, vsaj začasni naslednik Švicarja z vrha vodilne nogometne organizacije bo zdaj Kamerunec Issa Hayatou, poznavalci pa pravijo, da to ni prav posrečena rešitev, saj se sprašujejo: Mar ni bil tudi ta mož že vpleten v prekupčevanje z vstopnicami, mar ni celo še večji absolutist v svojem prostoru kot Blatter in Platini? Slednjega bo sicer začasno pri UEFA nadomestil Španec Angel Maria Villar, v nogometni krogih znan in tudi cenjen kot zagovornik temeljite prenove in reform v pisarni v Nyonu. A zgodba bo očitno še zelo zapletena, saj marsikdo pri krovni evropski organizaciji dobro ve, da prav Platini meri na Blatterjev stolček, nekdanjega izjemnega francoskega nogometaša pa naj bi v vodilni vlogi pri UEFA zamenjal prvi mož nemškega nogometa Werner Niersbach. Takšna rošada še zdaleč ne bi bila presenetljiva, vpliv dežele svetovnih prvakov je na evropskem nogometnem zemljevidu še kako močan, Nemci tudi – kolikor je to le mogoče – lahko nevtralno razsojajo o Blatterjevem delovanju in sploh svetovni zvezi, saj denimo pri zadnjih odločitvah ob podelitvah velikih tekmovanj niso bili niti užaljeni niti opeharjeni. Povsem drugače je bilo, denimo, z Angleži in Američani, velikimi poraženci v boju kapitala s kandidati iz Rusije in Katarja …
Najbrž ni presenetljivo, da je Vitalij Mutko, ruski minister za šport, za osrednjo državno tiskovno agencijo že dejal, da je suspenz Blatterja sramota za ves nogomet in nato še ostro nadaljeval: »Kdor ima rad nogomet, se mu takšne in podobne odločitve gnusijo!« Toda okrog Švicarja in druščine se je nabralo preveč sumov o umazanih poslih, od nejasnih vsot glede TV pravic do ribarjenja v kalnem po južnoameriškem območju in tako pridobivanju zaupanja za prihodnost v delu sveta, kjer nogometu pripada silno pomembna vloga. Tudi Platini menda nima čistih rok, nazadnje je odmevalo poglavje s prejšnjim podpredsednikom svetovne zveze Jackom Warnerjem, ko je ta Karibiku prodal televizijske pravice za svetovno prvenstvo za 600.000 dolarjev in tako krepko znižal kriterije na trgu. Francoz pa naj bi bil sicer resen kandidat za predsedniško mesto svetovne zveze, ko bi se Blatter končno umaknil.
Toda ne glede na Platinijevo izjemno nogometno preteklost kot tudi spoznanje o naslednjem velikem spektaklu prav na francoskih zelenicah, evropskem prvenstvu prihodnje leto, zdaj interne stavnice precej več možnosti za mesto novega predsednika ponujajo južnoafriškemu politiku Mosimi Gabrielu Sexwalu. Ne pripada niti enemu od taborov v sedanji vladi, ponuja popolno nevtralnost, reforme in novi razcvet nogometne igre brez sumov in umazanih ozadij. Prihaja iz dežele, katere tradicija se pač ne more primerjati niti po nogometni plati s Francijo (Platini) niti s športnofunkiconarsko močno Švico (Blatter), ohranja pa zaupanje tistih, ki ne verjamemo več vladajočim strukturam.
Sredi Evrope pa seveda močan glas ostaja Nemčiji. Kot deželi svetovnih prvakov, izjemno urejenega ligaškega tekmovanja, bolj kot kjerkoli drugje razprodanih štadionov in s tradicionalno racionalnim razmišljanjem v pisarnah. Zato so vstopna vrata predsedniku Niersbachu za vidnejšo funkcijo na mednarodni sceni že precej odprta. On pa v svojem zadržanem slogu pravi: »Ni pomembna osebnost, temveč sveži veter, ki mora prinesti zasuk. Bomo videli, kdo bo storil ta pomemben korak …«
