Novagol suh, Radović ne

Nisem bil zagovornik prihoda Milivoja Novakovića k Olimpiji. Nekako se mi je zdelo, da »ne sodi« v moštvo, v katerem tridesetletniki ne igrajo glavne vloge, kaj šele tisti, ki so bliže štiridesetim. Olimpijo sem dojemal – in jo še – kot mlado moštvo v razvoju, ki resda potrebuje tudi kakšnega nogometaša s tekmovalnimi ambicijami in z bogatimi mednarodnimi izkušnjami. Novaković pa je še kaj več od tega. On bi z mlajšimi tekmoval, prej bi želel imeti minuto več na igrišču, kot eno manj, in še eno sezono več, kot eno manj. Drugo je, če bi sprejel vlogo nekakšnega mentorja, podaljšane roke trenerja, ki je celo mlajši od njega in nima takšne avtoritete ali karizme, kot jo ima on.

Pozor! Starostna razlika in Novakovićeva osebnost sta bili bržčas odločilna, da Ranko Stojić pri pogajanjih z Novagolom ni prav spodbujal predsednika Milana Mandarića, da naj ga pripelje. Z njim bi zamajal trenerjevo avtoriteto in svoj vpliv.

Novakovića sem videl tudi kot vmesni člen med Ezekielom Hentyjem in Blessingom Elekejem. Lahko bi usmerjal njun profesionalizem, jima pomagal oblikovati močni osebnosti in ob učenju nogometnih trikov hitreje ujeti zrelost. V vsem tem bi jima imel res kaj pokazati, bil bi jima vzor. Tako kot drugim mlajšim v ekipi. Tudi strogo nogometno je njegov slog igre že krepko v zgodovini.

Pa sem se uštel. Po koncu Olimpijine sobotne pripravljalne tekme s Terekom – Henty je medtem že tudi postal preteklost – me je eden od kolegov, potem ko smo že na »prvo žogo« opazili, da Miroslav Radović ne ustreza nazivu okrepitev, pobaral in opozoril na »obročke« okoli igralčevega pasu. Predebel je, da bi dal vtis resnega nogometaša.

Pa smo tam, na kar sem ob prevzemu oblasti opozarjal – da v Stožice ne bi počasi začeli prihajati drugorazredni Stojićevi rojaki. Pa čeprav sem vmes že bil prepričan, da se kaj takšnega ob svetovljanu z anglosaksonsko profesionalnostjo Milanu Mandariću ne more zgoditi. Zmotil sem se. Kot pravi pregovor: volk dlako menja, nravi ne.

Zdaj ni nikakršnih pomislekov več. Novaković je za Radovića »fudbaler« z velikim F. Novagol bi bil v vsakem primeru vreden vsakega centa, Radović je veliko bliže fijasku in družbi najslavnejšega Olimpijinega burkača Milana Purovića, ki je prišel s slovesom odličnega napadalca Crvene zvezde ...

Da ne bi pomislili, da sem nepošten do Radovića, ker ga tako dajem v nič, še preden se je začela sezona. Nikakor, meje profesionalizma je postavil prav športni direktor in postavil jih je visoko. Za Radovića, ki je lansko leto tako rekoč izpustil zaradi poškodbe in je že v 33. letu starosti, je bila silno nizka. Olimpija potrebuje igralca z dodano vrednostjo že čez pet dni in ne čez mesec dni.

Zdaj Olimpijini navijači lahko le upajo, da še slovitejši kandidat za okrepitev Danko Lazović tudi že ne sodi med lažne prince.