O zmagovalcih vse dobro, četudi so bili le manj slabi

Ljubljana – O zmagovalcih vse dobro, pokalna lovorika je šla v prave roke. Domžale so odigrale tekmo, kot je še niso, in potrdile napovedi trenerja Simona Rožmana, da vtis ne bo štel, pač pa zgolj lovorika. Olimpija v finalu ni bila dorasla svoji favorizirani vlogi in je samo še postavila piko na i klavrni sezoni. Ne sme je pozabiti, naj ji bo v poduk.

S kančkom zlobe bi zmagovalcem, kaj šele poražencem, lahko brez slabe vesti zapisali: zmagal je manj slabši, manj nespretnejši, manj živčni ... Zmagalo je moštvo, ki je sestavilo tri podaje, poraženo samo dve, nobena od ekip pa ni zmogla izpeljati zadnje podaje za veliko priložnost. Tako se je v najbolj natančno in zmagovalno spremenila podaja iz kota.

Domžale so bile v odličnem nogometnem vzdušju na Bonifiki taktično boljše, odgovornejše in zrelejše. Nihče od igralcev ni zatajil pri izpolnjevanju taktičnih navodil, pri Olimpiji so bili najslabši tisti, od katerih so si številčni in glasni zeleno-beli navijači največ obetali.

Ali je vsebinska praznina povezana s kakovostjo dela ali s taktičnim omejevanjem in preračunljivostjo, bo vsak pojasnil drugače. Strokovna javnost bo kajpak zatrjevala, da je bila tekma borbena, tipična za finale, ki se zmaguje. Kritični navijaški del je videl, da v Sloveniji ni več kakovostne moštvene igrivosti in igralca s presežno vrednostjo, na katerega bi se lahko obesili tudi najmanj kritični mediji. Brez zvezdnikov pa ni spektakla. Največja mojstra v 1. SNL sta tako še vedno ostarela »stavničarja«, ljubljanski upokojenec Sebastjan Cimerotič in kmalu tudi mariborski Marcos Tavares.

Na svoji zadnji tekmi na Olimpijini klopi Safet Hadžić ni imel sreče. Samo želja je bila premalo. Na cedilu – zaradi slabe forme, brezvoljnosti, neumnosti, neizkušenosti ali poškodbe – so ga pustili Leon Benko, Alexandru Cretu, Issah Abass, Kingsley Boateng, Danijel Miškić, Dino Štiglec (povečini so izbranci Ranka Stojića!). Tudi Rok Vodišek, ki vso pomlad ni natreniral osnovne nogometne prvine, igre z žogo v nogah. Mladost za njegovo nebogljenost ni izgovor, razgalja le delo trenerja vratarjev. Enake težave je imel tudi kapetan na rezervni klopi Nejc Vidmar.

Olimpija je plačala hud davek za vse zablode predsednika Milana Mandarića. Ali je prvi mož sploh želel zmago? Najbrž je v sezoni brezglavega trošenja tudi nekaj privarčeval. Brez besed spodbude in motivacijskega nagovora v slačilnici ni bilo mogoče rešiti sezone. Tudi nove poteze z aktiviranjem trenerja v nastajanju Igorja Bišćana vzbujajo preveč pomislekov. Navijači bi dejali: »Bog daj, da se ne moti!«

Domžalski vedo, da je njihov junak pravi. Naj Rožman nadaljuje, kar je začel. Mladi Celjan se je po zaušnici pred dvema letoma, ko je preveč opletal z jezikom in zamislimi, veliko naučil. Tudi celotni domžalski ustroj je že utečen in deluje. Da bi kaj bistvenega spreminjali ali menjali nima smisla, saj je preveč tvegano. Vsi novi prijemi so povezani z vložkom. V sezoni 2016/17 so Domžalčani ustvarili nekaj finančne zaloge za novo sezono ali dve. Imajo tudi solidno selekcijo, ki omogoča nadgradnjo, a je za naskok na vrh premalo; za mešanje štren največjima pa čisto dovolj.

In še; mariborski sodnik Slavko Vinčić si je privoščil preveč. To je bilo čisto izživljanje in je resnično lahko srečen, da Olimpija ni imela avtoritete na igrišču ali na klopi in da je lahko hitrega koraka zdirjal v slačilnico. Če bi imel čisto vest, bi se sprehodil. Trditi, da ni vplival na razplet, je sprenevedanje, pa čeprav so bile Domžale boljše in so vendarle zasluženo zmagale.

Zadnje dejanje je bilo skupek ligaške sezone: brez igralnih presežkov, veliko borbenosti in tekmovalnosti. Koliko in kaj to pomeni za vidnejše dosežke v Evropi, pa bo vidno že konec meseca v 1. kolu kvalifikacij za evropsko ligo. Tekmeci Gorice, Domžal in Olimpije bodo znani 19. t. m.