Tiskane izdaje
Ljubljana – Veliko hrupa za nič ali za bore malo evrov. Tak bi lahko bil opis izkupička od prestopnih dejavnosti igralcev z evropskega prvenstva. Naši južni sosedje Hrvati ne sodijo v ta paket: »Plačali bodo 200 milijonov evrov,« se hvalijo ob pregledu prestopov tik pred, med in po EP. Še prav imajo, v prvem valu nakupov so bili hrvaški zvezdniki v ospredju.
»Hrvaških« 200 milijonov evrov je bruto znesk vrednosti celotnih transferjev, vključno s plačami igralcev skozi vso pogodbeno razmerje. Pod drobnogledom se je znašel največje hrvaško odkritje evropskega prvenstva Mario Mandžukić, ki je pri Bayernu nasledil rojaka Ivico Olića. Prestop naj bi ob upoštevanju štiriletne pogodbe in odškodnine Bayern stal 50 milijonov € – 13 milijonov € je znašala odškodnina, 12 plača, neto znesku 25 milijonov € pa je treba prišteti še toliko davka. V hrvaški paket sodijo še Niko Kranjčar, za katerega je Dinamo iz Kijeva Tottenhamu plačal 6,75 milijona evrov odškodnine, 5 milijonov je prav tako londonskemu klubu plačal moskovski Lokomotiv za Vedrana Ćorluko. Oba bosta na vzhodu letno zaslužila med 2 do 3 milijoni €. Oba pa je s plačo prekosil zdaj že bivši selektor Slaven Bilić, ki bo v treh letih zaslužil 9 milijonov €.
A pozor, najbolj dragocen hrvaški biser še čaka v izložbi, ki jo oblegajo najbogatejši in najslavnejši klubi. Za balkanskega Xavija, Luko Modrića, bi se znesek lahko zavrtel okoli rekorda za igralce iz tega območja, 32 milijonov €, ki ga drži Bošnjak Edin Džeko. Če bo 27-letni plejmejker zapustil Tottenham, ne bo odšel za manj kot 30 milijonov €, njegova plača pa ne bo manjša od 5 milijonov €.
Med igralci z eura je najvišjo ceno (17,5 milijona €) dosegel nemški up Marco Reus, a njegov prestop iz ene Borussie (Mönchengladbach) v drugo (Dortmund) je bil dogovorjen že pred EP. Med zmagovalci je poleg Hrvatov špansko odkritje Jordi Alba, za katerega bo Barcelona plačala Valencii 14 milijonov €. 23-letni levokrilni branilec je v slabih 8 mesecih preskočil nekaj kakovstnih razredov. Šele lanskega oktobra je debitiral za »furijo«, na EP je že bil eden od najbolj zanesljivih članov prve enajsterice.
Glede na učinek »okrepitev« na EP je kratko potegnil Arsenal. Arsene Wenger je, da bi preprečil »krajo«, že pred EP izbral nemško razočaranje Lukasa Podolskega (14 milijonov €) in najboljšega strelca francoskega prvenstva Oliviera Girauda (15 milijonov €). Tudi Francoz je imel zgolj obrobno vlogo na EP, zaradi česar je Wenger že tarča ostrih kritik, češ da ta dvojec niti po naključju ne more nadomestiti Robina van Persieja, ki naj bi zagotovo zapustil Arsenal. Wengerjeva politika nakupov pa ima na sploh v zadnjih sezonah pridih prekupčevanja. Mar še kdo pomni Maročana Marouna Chamakha in Gervinha iz Slonokoščene obale, skupaj vrednih 40 milijonov €?
Na prestope z nekaj deset milijonov evrov težkimi zneski kaže počakati do zadnje sekunde. Učinek eura bo znan šele v naslednjih dveh, treh tednih, ko bodo glavni lovci na dragocene »plene« do podrobnosti analizirali, kaj, zakaj in kdo bi lahko zapolnil zasedbe. Toda trendi so že nekaj zadnjih tekmovanj jasni: najdražji nakupi so opravljeni mimo velikih tekmovanj. Razlogi, zaradi katerih se najbogatejši klubi otepajo kupovanj na podlagi imenitnih predstav na velikih tekmovanjih, so razumljivi. Večina klubskih menedžerjev se zaveda, da je EP ali SP »kratkega daha« in da zaradi specifičnosti, ko so najboljši utrujeni od naporne klubske sezone, glavne vloge prevzamejo v glavnem tisti, ki so bodisi dolžniki iz klubske sezone bodisi iskalci služb.
