Oblakov andaluzijski izzivalec je vrgel rokavico

Sergio Rico je bil načrtno vzgajan in tudi vzgojen, da bi bil št. 1 ne le v klubu, ampak tudi v španski reprezentanci.

Objavljeno
24. september 2017 02.01
Gorazd Nejedly
Gorazd Nejedly
Za nogometne navijače Atletica je Jan Oblak božanstvo, za bojevite privržence Seville je španska št. 1 njihov vratar Sergio Rico. Oblakov vrstnik, letnik '93, je osem mesecev mlajši in po petih tekmah v španskem prvenstvu drži v rokah pokal za najboljšega vratarja, zamoro (po nekdanjem španskem čuvaju mreže Ricardu Zamori). Zadnji dve leti jo je osvojil Škofjeločan.

»Ne razmišljam o zamori, raje se osredotočam na to, da pomagam moštvu na vse mogoče načine. Za vratarje je ubranjena priložnost enak uspeh, kot je za strelca gol. Če je mreža nedotaknjena, je to za vratarja velika stvar,« se po štirih tekmah brez prejetega gola Rico še ne spogleduje s prestižno nagrado in ohranja moštveni duh. Že v torek zvečer bo morda znan odgovor, ali je v Sevillinih mlajših kategorijah vzgojeni Rico res kos Oblaku. Če ga bo seveda argentinski trener Eduardo Berizzo, sicer sledilec obrambne filozofije Atleticovega trenerja in rojaka Diega Simeoneja ter naslednik Jorgeja Sampaolija – ta je po uspešni sezoni negotov klubski stolček zamenjal za svetega selektorskega Argentine –, uvrstil v začetno enajsterico dvoboja proti Mariboru. Verjetnost, da bi ga posadil na rezervno klop, je majhna, pa čeprav le zato, da bi mu namenil kakšno tekmo počitka.

Ricov status v moštvu je tako rekoč nedotakljiv. Načrtno je bil vzgajan in tudi vzgojen, da bi bil št. 1 ne le v klubu, ampak tudi v španski reprezentanci. Že pred dvema letoma, ko se mu je zaradi poškodb prvega vratarja Beta in drugega Mariana Barbosa ponudila velika priložnost, je v svoji prvi tekmi proti Getafeju ohranil mrežo nedotaknjeno. In prav tako v naslednji v evropski ligi proti Feyenoordu. Beto se je sicer kmalu vrnil, a takoj staknil poškodbo in nato še enkrat, tako da je Rico že dve leti št. 1 andaluzijskega moštva. Zaradi zanj srečnih okoliščin se ga je oprijel vzdevek srečni poraženec.

Izjemna prva sezona se je končala z lovoriko v evropski ligi in vse bolj glasnimi napovedmi, da je bodoča številka 1 Španije Rico, in ne Unitedov vratar David de Gea. Na evropsko prvenstvo ga je kot št. 3 odpeljal tudi selektor Vicente del Bosque. Rico je za zdaj še skromen in je De Gei polaskal, da je on nesporna španska št. 1.

»Boljši je v igri z nogo in branju igre,« je opisal kolega. Njegov vratarski slog se krepko razlikuje od De Geovega, kaj šele od Oblakovega, ki je aktivnejši v igri in v sodelovanju s preostalim moštvom. Rica primerjajo z Oblakovim predhodnikom v Atleticu, Belgijcem Thibautom Courtoisom. Opisujejo ga kot preveč molčečega in konzervativnega vratarja, ki raje čaka na golovi črti, kakor da bi tvegal z gibanjem v vratarskem prostoru. S 195 cm sodi med višje vratarje in ima tudi eleganten slog, zaradi česar ni tako spektakularen, vendar je zelo zanesljiv in odličen v postavljanju.

Špansko prvenstvo je začel kot vratar št. 2. V kvalifikacijah za ligo prvakov je bil št. 1, doma pa je prvo tekmo začel tudi njegov vrstnik David Soria, ki je bil vzgojen pri madridskem Realu. Toda že po petih minutah uvodne tekme proti Espanyolu je Soria staknil poškodbo in Rico si je odtlej utrdil položaj med vratnicama tudi v domačem prvenstvu. Na tej tekmi je sicer prejel edini gol v »primeri« v 35. minuti, skupaj je že 415 minut brez prejetega gola.

Sijajno prihodnost je Ricu napovedal njegov vzornik, klubska legenda Andres Palop. »Sergio ima pred seboj jasen cilj in je vratar z izjemno prihodnostjo. Če bo užival zaupanje kluba in trenerja, bo imela Sevilla v njem dolgoročno rešitev.«