Od opravičila do čudeža v Istanbulu

Juventus in Real Madrid lahko v soboto v Cardiffu poskrbita za nov vrhunski finale lige prvakov. Od leta 1956 naprej je nogometna Evropa doživela že veliko nepozabnih večerov. V spominu so ostali zaradi čudežnih preobratov, lepih zadetkov, odličnih obramb, zgodovinskih mejnikov, a tudi zaradi divjanja navijačev.

Real Madrid : Eintracht Frankfurt 7:3 (1960)

Rekordni finale v mnogih pogledih. Največ gledalcev na tribunah Hampden Parka v Glasgowu (127.621) je videlo največ golov (10). Sedem golov Reala sta dosegla le dva nogometaša – tri Alfredo Di Stefano in štiri Ferenc Puskas. Tekme skoraj ne bi bilo, če se madžarski napadalec Puskas ne bi tik pred finalom pisno opravičil Zahodni Nemčiji, ker je trdil, da so reprezentanti Zahodne Nemčije jemali prepovedana poživila na svetovnem prvenstvu 1954. Takšna je bila zahteva nogometne zveze Zahodne Nemčije.

Bayern München : Atletico Madrid 1:1, 4:0 (1974)

V podaljšku prve tekme je za Atletico s prostega strela v 114. minuti zadel Luis Aragones, Bayernovi zvezdniki pa niso imeli več ideje, zato je v 120. minuti branilec Hans-Georg Schwarzenbeck streljal s kakšnih 35 metrov in izenačil na 1:1. Ker edinkrat v finalih ni bilo enajstmetrovk, sta Bayern in Atletico dva dni kasneje odigrala novo tekmo. Bavarci so s 4:0 nadigrali čustveno potolčeni Atletico. Od tedaj naprej pri Atleticu zase pravijo, da so »el pupas« – prekleti.

Juventus : Liverpool 1:0 (1985)

Dogajanje na zelenici bo šlo hitro v pozabo, potem ko je iz enajstmetrovke edini gol dosegel Michel Platini. V spominu so ostali navijaški izgredi in slaba organizacija tekme na štadionu Heysel v Bruslju. Divjanje so povzročili Liverpoolovi huligani. Vdrli so na del tribune, kjer so bili Juventusovi navijači, ti so v strahu začeli plezati na betonsko ogrado, ki se je podrla. V gneči je umrlo 39 navijačev, 600 je bilo poškodovanih.

Steaua Bukarešta : Barcelona 2:0 (0:0) (1986)

Steaua je prišla na vrh Evrope kot prvi vzhodnoevropski klub. Kasneje so pri romunski zasedbi priznali, da niso verjeli v zmago, zato niso imeli pripravljenega nobenega slavja, ampak so samo odšli na večerjo. Blestel je romunski vratar Helmuth Duckadam, saj je pri enajstmetrovkah ubranil vse štiri strele Barcelone. Še vedno je edini vratar v zgodovini evropskih tekmovanj s tem dosežkom.

Crvena zvezda : Marseille 5:3 (0:0) (1991)

V izdihljajih skupne Jugoslavije je edini evropski naslov osvojila Crvena zvezda. V Bariju je po enajstmetrovkah ugnala Marseille, za Beograjčane pa so igrali neuveljavljeni igralci, ki so zatem šli v zvezdniške klube – Savičević, Mihajlović, Prosinečki, Jugović, Pančev … V prvi ekipi Crvene zvezde je bil eden od rezervnih vratarjev tudi Slovenec Marko Simeunović, toda v finalu ni sodeloval. Od klubov iz nekdanje skupne države je do finala prišel še Partizan leta 1966, a je izgubil proti Realu.

Barcelona : Sampdoria 1:0 (1992)

Zadnji finale na starem Wembleyju in prva evropska krona za Barcelono. Cruyffova zasedba je do gola prišla po sporno dosojenem prekršku in prostem strelu Ronalda Koemana v 112. minuti. Nogometaši Sampdorie so se jezili nad nemškim sodnikom Aronom Schmidhuberjem. Roberto Mancini ga je lovil po igrišču, Gianluca Vialli ni prišel po srebrno odličje, trener Vujadin Boškov je protestno zavrnil udeležbo na novinarski konferenci. Pri Sampdorii je kot prvi Slovenec v finalu zaigral Srečko Katanec. Kasneje je z Valencio v finalu proti Bayernu izgubil Zlatko Zahović (2001) in lani Jan Oblak z Atleticom proti Realu.

Milan : Barcelona 4:0 (1994)

Katalonska zasedba je imela za seboj strah vzbujajočo sezono, toda zaradi svoje premoči je izgubila osredotočenost. Trener Johan Cruyff je napovedoval lahko zmago, saj je nasproti stal oslabljeni Milan, a so bili rdeče-črni vrhunsko pripravljeni pod nadzorom Fabia Capella. V spominu je ostal izjemen gol Dejana Savičevića. To je bil začetek konca katalonskega »dream teama«.

Manchester United : Bayern München 2:1 (1999)

Četrti sodnik je pokazal tri minute sodniškega dodatka. Bayern je vodil z 1:0, Manchester United je imel kot. Po zmedi in številnih odbitih žogah je zadel Teddy Sheringham. 90:36. Kmalu je imel United nov kot. Z glavo je najprej streljal Sheringham, žoga pa je priletela na nogo Oleja Gunnarja Solskjæra in mreža se je znova zatresla. 92:17. Bayernovi nogometaši so bili v šoku. Obležali so na tleh, da jih je moral tolažiti celo glavni sodnik Pierluigi Collina. Nič jim ni pomagalo, da so poleg gola Maria Baslerja še dvakrat zatresli okvir vrat.

Real Madrid : Bayer Leverkusen 2:1 (2002)

Skoraj vse je bilo dolgočasno, z izjemo enega trenutka – zadetka Zinedina Zidana v 45. minuti. Na levi strani sta dvojno podajo opravila Santiago Solari in Roberto Carlos, a čeprav je Brazilec zatem v kazenski prostor poslal slab predložek, je Zidane z volejem poskrbel za najlepši gol v zgodovini lige prvakov. In to s svojo slabšo levo nogo.

Liverpool : Milan 6:5 (3:3) (2005)

Paolo Maldini je postal najstarejši strelec v finalih. Hernan Crespo je svoj drugi gol zadel z zunanjim delom stopala po prekrasni podaji Kakaja. Liverpool je ob polčasu zaostajal z 0:3, toda potem je izenačil s tremi goli med 54. in 60. minuto. Gerrard, Šmicer, Alonso. Tik pred koncem podaljška je bil Milanov zvezdnik Andrej Ševčenko sam pred vrati, toda Liverpoolov vratar Jerzy Dudek je branil na golovi črti. In po takšnem preobratu je bilo zapisano v zvezdah, da bo po enajstmetrovkah slavil Liverpool. Čudež v Istanbulu je bil popoln!