Tiskane izdaje
Namesto simpatičnega angleškega rdečeličneža Harryja Redknappa, nemškega »mučitelja« Felixa Magatha ali srbskega gospoda Radomirja Antića je predsednik Olimpije Milan Mandarić izbral mladeniča Marka Nikolića. Da se je vse po odstavitvi Marijana Pušnika v medijih pojavljal trojček seniorjev, za katere je Ljubljana malo večja vas, Olimpija pa majcen klub, je bila sploh velika traparija, nevredna resne nogometne debate. Ne vem, zakaj fantazije ustvarjalcev rumenih zgodb niso dobile še novega poglavja, na primer, o pokru trenerjev, saj je že dober mesec prost Jose Mourinho.
Minuli tedni so bili huda preizkušnja živcev, saj so me znanci in prijatelji zasuvali z enim in istim vprašanjem: »Kakšna je možnost, da v Olimpijo pride kdo od omenjenih trenerskih veteranov svetovnega slovesa?« Odgovor je bil vselej jasen: »Nikakršna!« Zdrav razum, ki je v nogometu resda lahko tudi redkost, je obšel tudi največje realiste med njimi.
Novi trener Olimpije, ki ga bo klub predstavil danes, sploh ni presenečenje. Prvi izbor za Olimpijin stolček je bil že poleti, a je iz previdnosti pred nacionalnim pogromom ugledni poslovnež ustoličenje 36-letnega Beograjčana, sicer varovanca športnega direktorja Ranka Stojića, pametno preložil, da je lahko utrdil svojo moč in prepričal navijače ter javnost o svojem resnem nogometnem poslanstvu. O tem, da z Olimpijo želi narediti zgodbo o uspehu in ne le iz nje posesati še zadnji zlati prah, potem ko bi prodal vse njene najvidnejše upe. V tej kombinatoriki se je za Mandarića in Stojića vse izšlo kot po maslu, le nesrečni Pušnik je bil uspešnejši od pričakovanj.
Zdaj vem, da sem se znašel pred novim izzivom. Kako besne Slovence ali nesrbske privržence zeleno-belih prepričati, da Olimpija ni srbska? Naloga bo težka. Poleti sem – za kar si lahko polaskam – ustavil takojšnjo srbizacijo Olimpije, toda iz drugačnih vzgibov, kot so morda razumeli Mandarić, Stojić in njegovi pomočniki. Nisem želel, da bi s seboj pripeljali nastopače, ki jih še sami v Srbiji ne bi želeli gledati. Izkušnje s tipi, ki s »pričo« najprej šarmirajo, potem pa z balkansko vulgarnostjo pametujejo, so v SNL še kako sveži. Stevan Mojsilović je smetil po Domžalah, »čika« Milorad Kosanović pa je blefiral v Stožicah. Ob vseh pomislekih o srbizaciji se lahko nacionalisti vprašajo naslednje: Bi bila Olimpija s Slavišo Stojanovićem na trenerskem stolčku manj srbska?
Previdnost in pomislek o Nikolićevi kakovosti in potencialu pa ostaja. Ker se kakovostni in nadarjeni Srbi na poti na bogati Zahod praviloma ne ustavijo v za nogomet in tudi za šport sploh revni Sloveniji! Povrhu v Sloveniji v zadnjih letih res ni bilo sreče s strokovnjaki iz Srbije. Najuglednejši med njimi Božidar Maljković ni bil presežek, rokometnega »znalca« Vladana Matića sta premagovala Ivan Vajdl in Branko Tamše. Še največ je iztržil košarkarski težkokategornik Aleksandar Džikić, a so ga imeli vrh glave še Dolenjci.
Iskreno si želim, da bi Nikolić bil prvak!
