Partijski nogometni projekt ne more spodleteti

Nogometna Evropa je začudena nad »nenadno« zapravljivostjo kitajskih nogometnih klubov, ki so že v prvi polovici tamkajšnjega prestopnega roka zasenčili vse, z angleško premier league na čelu. Toda, pozor: prestopi uveljavljenih zvezdnikov so le del megalomanskega športno-političnega projekta vodstva kitajske partije, ki bo le stežka spodletel.

Časi, ko so krepili kitajski klubski nogomet športni upokojenci in akterji povprečne kakovosti, so mimo. Didier Drogba in Nicholas Anelka sta bila nemara med zadnjimi »odsluženimi« igralci, ki so poizkusili prodati svoje znanje na Kitajskem. Prihaja obdobje odmevnih nakupov, ki seveda ni namenjeno samo sebi.

Zgodovina kitajske športne revolucije sega v čas, ko se je povzpel v vrh tamkajšnje politične partije sedanji predsednik Xi Jinping. Slednji je postal strasten nogometni navijač že v otroških letih, ko je igral nogomet za osnovnošolsko ekipo. V enem od intervjujev za državni časopis People je denimo razkril, da bi že leta 1983 spremenil status nogometa, če bi ga lahko: »Tedaj je našo reprezentanco v Šanghaju s 5:1 premagal angleški klub Watford.« Xi je leta 2011 na obisku v Južni Koreji, ki je nogometno veliko razvitejša od Kitajske, razkril tri velike želje: da bi se Kitajska vnovič uvrstila na svetovno prvenstvo v nogometu – uspelo ji je le leta 2002 –, da bi v srednjeročnem času organizirala mundial in da bi članska reprezentanca postala svetovni prvak.

Pred petimi leti, ko je bil Xi še podpredsednik, so njegove misli zvenele kot iluzija, dandanes ni več tako. Novembra 2014, pičlo leto in pol od njegove izvolitve na čelo države z 1,37 milijarde prebivalcev, je Kitajska prevrednotila del svojih prednostnih nalog; vlada je sprejela odločitev, da bo postal nogomet obvezni predmet v osnovnih šolah, saj je »treba nogometni napredek začeti graditi pri otrocih«. Do leta 2017 naj bi dobilo nova sodobna nogometna igrišča s spremljajočo infrastrukturo približno 20.000 osnovnih šol, prek katerih naj bi ustvarili najmanj 100.000 nogometašev. Že letošnje leto bo možno izbrati nogomet tudi kot enega izbirnih predmetov na fakultetah nacionalnih univerz. Na ta način želi vlada olajšati odločitev staršem, ki so bili še nedavno nazaj skeptični do vpisa svojih otrok v nogometne šole.

Kitajska ima že danes največ igralcev nogometa na svetu – približno 26 milijonov –, toda med njimi je »le« 700.000 registriranih nogometašev. Nemčija, denimo, premore kar 6,3 milijona registriranih nogometašev, ZDA na drugem mestu 4,2 milijona.

Sedanjost megazvezdniki, prihodnost lastni kadri

Kitajski nogometni čudež nastaja v sozvočju z diverzificirano, toda celovito strategijo; lahko bi jo razdelili v tri segmente, ki potekajo sočasno. Prvič, vzgoja otrok skozi dolgoročno vizijo je del razvoja nogometne družbe, »grassroots« program, ki ga le delno sofinancirata FIFA in Azijska nogometna zveza, povečini pa podjetja, ki so uspela na krilih državnega kapitalizma. Drugič, Kitajska želi hitro doseči uspehe tudi na kratek rok, to pa je povezano z nakupi akterjev najvišjega razreda. Tudi nogometni čudež nastaja na podoben način kot industrijski: kitajske oblasti najemajo tuja podjetja in tujo delovno silo, da izpopolni znanje domačinov. Prav angažiranje najboljših nogometašev in trenerjev na svetu je predramilo zahodne medije, četudi traja kitajska nogometna revolucija že vrsto let. Klubom ni težko pripeljati imen, kot so Ramires (Chelsea), Alex Teixeira (Šahtar), Gervinho (Roma), Guarin (Inter) ali Jackson Martinez (Atletico) – če naštejemo le najbolj zveneče –, ali prepričati za delo tako kakovostnih trenerjev, kot sta nekdanja brazilska selektorja Luiz Felipe Scolari in Mano Menezes, nekdanji Milanov trener Alberto Zaccheroni ali vsestranski Sven-Göran Eriksson. V 16-članski kitajski prvi ligi delujejo tudi številni drugi tujci, kot je denimo nekdanji srbski reprezentant Dragan Stojković ali bivši slovenski selektor Slaviša Stojanović. Najbolj ambiciozno je razvezal mošnjo klub Jiangsu Suning, ki ga vodi dolgoletni romunski reprezentant Dan Petrescu: hrvaški reprezentant Sammir in brazilski reprezentant Jo sta dobila januarja družbo dveh rojakov – Jiangsu, ki ga je decembra kupilo podjetje Suning Commerce Group za 100 milijonov evrov, je za Ramiresa in Teixeiro odštel 80 milijonov €.

»To je nova prelomnica, gre za igralca najvišje ravni, za katera so se tepli v Angliji,« je opozoril Avstralec Tim Cahil, ki bo marca začel svojo drugo sezono na Kitajskem. Nekdanji napadalec Evertona dodaja: »To je šele začetek velikih stvari. Kitajci imajo denar in vizijo. Ko nekaj želijo, to kupijo, ko tega ne potrebujejo več, to odvržejo.«

Milijarda za nakup Blatterjeve medijske agencije

Poleg investiranja v prihodnost in sedanjost so Kitajci izpolnili tudi tretji del strategije. Gre za nakupe deležev v zahodnih nogometnih klubih (Manchester City, Atletico Madrid, Slavija Praga), odkupe pogodb za prodajo TV pravic in nakupe medijskih konglomeratov, prek katerih bodo lahko pospešili razvoj svojega nogometa in povečali njegovo odmevnost. Lanskega decembra je kitajski fond Media Capital (CMC) odštel 350 milijonov € za 13-odstotni delež v Manchester Cityju, kar so katarski lastniki Cityja komentirali z besedami: »To je za nas dobra poteza. Odprli si bomo trg, katerega omejitev je nebo.« Minuli petek so Angleži objavili novico, da bo ManCity pred začetkom nove sezone obiskal prav Kitajsko ... Druga tovrstna akcija Kitajcev zadeva agencijo Infront, katere lastnik je bil nečak predsednika FIFA Seppa Blatterja. Kitajska družba Wanda Group je za večinski delež v agenciji, ki prodaja TV pravice, sponzorstva ter oblikuje TV in radijski signal na SP v nogometu, odštela dobro milijardo evrov.

Pri kitajskem nogometnem vzponu ni naključij. Predsednik države Xi Jinping je razdelil vladi in administraciji načrt za napredek v 50 točkah, ki vsebuje tudi zmago Kitajcev v finalu mundiala. »Revitalizacija nogometa je pogoj za gradnjo kitajske supersile v športu, kar je tudi del kitajskih sanj. To želijo naši prebivalci,« je zatrdil Xi. Njegova delovna skupina za šport naj bi v naslednjih desetih letih ne glede na morebitna gospodarska nihanja investirala v razvoj športa – poudarek bo na nogometu – 850 milijard dolarjev (765 mia €). Zdi se, da partijski nogometni projekt ne more spodleteti.