Poker asov bo vstopil v peto desetletje

Žlahtni letnik - 40 let praznujejo Ronaldo, Michael Ballack, Francesco Totti in Andrej Ševčenko.

Objavljeno
26. september 2016 13.54
Gorazd Nejedly
Gorazd Nejedly
Pred dobrim tednom, 18. t. m., je Luiz Nazario da Lima Ronaldo dopolnil 40 let. Ta teden se mu bo pridružila še trojica slavnih kolegov, rojenih leta 1976, ki je z nogometno virtuoznostjo zaznamovala prvi del tretjega tisočeltja: danes bo v peto desetletje vstopil Nemec Michael Ballack, jutri Italijan Francesco Totti, in 29. Ukrajinec Andrej Ševčenko.

Nogometni »enologi« brez zadržkov pravijo, da tako rodovitnega letnika, kot je bilo leto 1976, še ni bilo in ga še zlepa ne bo. Lahko bi dodali, da se je nekdo »tam zgoraj« res imel lepo, ko je izbiral rojstne dneve, da je nogometu podaril tako odlične nogometaše.

V pokru asov ima najmočnejšo barvo Brazilec. Italijani so mu, ko je igral za Inter, dali vzdevek Fenomen, v novejšem obdobju, v katerem se mlajši nogometni navijači navdušujejo nad portugalskim Cristianom Ronaldom, romantiki zatrjujejo, da je edini pravi Ronaldo lahko samo Fenomen. Toda tudi pred obdobjem, ko se je slednji bližal upokojitvi, drugi pa se prebijal po lestvici navzgor, je bilo obdobje dveh Ronaldov. Oba je upodabljal Brazilec. V prvem se je kot najmlajši član svetovnih prvakov leta 1994 v ZDA še učil napadalnih veščin od Romaria in Bebeta, se v velikem slogu v dresu PSV, Barcelone in Interja predstavil Evropi, se v spornih okoliščinah zgrudil pred finalno tekmo SP leta 1998 v Parizu, nadaljeval pa nogometno pot do hude poškodbe leta 1999. V drugem je tako rekoč vstal od mrtvih po kalvariji in se vrnil na svetovni vrh leta 2002. Nekoč je v silovitih šprintih preigraval v 50 in več metrskih pobegih ter atraktivno zabijal gole, po drugem nogometnem rojstvu je bil »le« še strelec. Tudi najboljši! Kako bleščeča kariera, v kateri je igral še za Real in Milan. Ni osvojil le najbolj čislane klubske lovorike za zmagovalca lige prvakov; kakšne mejnike bi šele premikal, če bi bile surovi moči kos kolenske križne vezi. Že pri 19 letih je izpustil sezono zaradi operacije meniskusa, v spominu navijačev pa bo ostal prizor iz tekme italijanskega pokalnega finala (15. aprila leta 2000) med Laziom in Interjem kot eden od najbolj nesrečnih v nogometni zgodovini. Po pičlih sedmih minutah, potem ko je vstopil kot rezervist po dobrih šestih mesecih odsotnosti, si je pri preigravanju strgal križno vez kolena, ki jo je komaj ozdravil. Posnetki so bili srhljivi, zelo dobro se je videlo, kako se je strgala in zdelo se je, da se je pri 23 letih nesrečno končala kariera vedno nasmejanega Brazilca. Toda Ronaldo se je vrnil dve leti pozneje. Zaceljen, a ne več tako živahen, igriv in gibljiv. Toda še vedno dovolj, da je Brazilijo v Jokohami kot najboljši strelec SP zapeljal na vrh.

Prav na Daljnem vzhodu je enega od vrhuncev doživel morda najboljši nemški nogometaš v konkurenci tistih brez lovorike najboljšega na stari celini ali na svetu – Michael Ballack. Zahvaljujoč njegovim golom je »elf« ujel finale z Brazilijo. Tudi Ballack je bil edinstven na svojem položaju zveznega igralca. Postaven, tehnično dovršen igralec z ustvarjalno domišljijo in občutkom za doseganje golov z glavo ali nogo je bil prototip sodobnega zveznega igralca. Le še nenadkriljivi in štiri leta starejši Zinedine Zidane je bil pred njim. V vzhodni Nemčiji rojeni in vzgojeni nogometaš je imel v svojem vrhuncu veliko smolo – za kogarkoli je igral, za klub ali za reprezentanco, ob sebi ni imel dovolj zmagovalcev. Oprijel se ga je sloves nesrečnega poraženca z resnično tragično in edinstveno izkušnjo: leta 2002 je izgubil prav vse bitke v najpomembnejših tekmah, v finalu lige prvakov je bil od Leverkusna boljši Real, v zadnjem kolu nemškega državnega prvenstva je nato omenjenemu klubu naslova ukradel Bayern, nato pa je »Elf« brez njega v finalu – zaradi rumenih kartonov – izgubil finale z Brazilijo, za katero je oba gola zabil Ronaldo. Z Nemčijo je v finalu izgubil tudi na svojem zadnjem velikem tekmovanju, na EP leta 2008 proti Španiji.

Če je bil mundial leta 2002 nesrečen za Ballacka, je bil »Meisterschaft« štiri leta pozneje v Nemčiji srečen za rimskega nogometnega kralja, papeža in še kaj več – Francesca Tottija. Vse klubske neuspehe v njegovi edini in sveti Romi, za katero igra tudi v tej svoji zadnji sezoni v serie A (debitiral je 28. marca leta 1993), je nadoknadil z naslovom svetovnega prvaka. »Calcio« brez Tottija ne bi bil to, kar je, Roma, za katero je včeraj dosegel 250. gol v italijanskem prvenstvu, še manj. In tudi on je bil poseben, ena od zadnjih klasičnih desetic, ki se je z leti prilagajala in posodabljala. Zaradi sposobnosti preobrazbe od plejmejkerja do zelo učinkovitega napadalnega zveznega igralca, trajnosti in zvestobe enemu klubu je Totti, čeprav je bil z Romo bolj ali manj v senci velikih klubov, eden od največjih igralcev, ki jih je vzgojil in ustvaril »calcio«. Je njegova ikona.

Najmlajši v pokru asov je Andrej Ševčenko, učenec slavne ukrajinske nogometne šole kijevskega Dinama. Ob Ronaldu tudi edini od četverice »septembrskih otrok« dobitnik zlate žoge za najboljšega nogometaša stare celine. Pred njim sta »zlati žogi« osvojila še dva Ukrajinca, Oleg Blohin (1976) in Igor Belanov (1988). Ševčenkova zlata doba je bila ena od najuspešnejših v zgodovini Milana, osvojil je ligo prvakov leta 2003. Ševčenko je s 175 goli drugi najboljši strelec Milana in s 14 goli najboljši v slovitih mestnih derbijih z Interjem. Da je fant »z vzhoda«, najbolj razkrivata slog igre in značaj. Bil je hiter, delaven in energijsko poln igralec, a tudi neizprosen oportunist. Zanimal ga je izključno gol, četudi ni veljal za izrazitega sebičneža.