Tiskane izdaje
Ljubljana – Johan Cruyff je izgubil boj s pljučnim rakom. Slab mesec dni pred 69. rojstnim dnevom (25. aprila 1947) je svetovni nogomet izgubil enega od najpomembnejših mož v zgodovini. Nizozemec je zaznamoval skoraj 50 let čudovite igre, v kateri je pustil velik pečat kot igralec in kot trener.
Še pred dobrim mesecem se je Cruyff pošalil in v nogometnem žargonu dejal, da je v boju z rakom po prvem polčasu v vodstvu z 2:0. Da verjame, da bo dobil najtežjo bitko, potem ko so zdravniki pljučnega raka potrdili lanskega oktobra. Včeraj pa je iz Barcelona, kjer je bil njegov drugi, zadnjih 30 let, če v domovini ni bil v kateri od nogometnih vlog, pa kar prvi dom, prišla tragična vest, da je bila bolezen močnejša. Umrl je v krogu družine.
Cruyff je v izjemni igralski karieri osvojil tri zlate žoge za najboljšega evropskega nogometaša, razglasili so ga tudi za najboljšega evropskega nogometaša prejšnjega stoletja. Kot igralec je navduševal s slogom igre, ki je bil daleč pred vsemi. Tudi kot trener je bil hitrejši od drugih v razumevanju igre. Bil je avtor sodobnega nogometa in vrstnik našega najboljšega nogometaša Braneta Oblaka.
»Pretresen sem. Nogomet je izgubil enega od največjih, po moje celo največjega nogometaša. Igral sem proti Peleju, toda Cruyff je bil nogometaš po mojem okusu. Užival sem v njegovi igri, bil je sposoben preteči z žogo od enega kazenskega prostora do drugega ter zabiti gol. Proti Nizozemski sem igral trikrat, dvakrat proti Cruyffu. Po slogu igre mu je bil podoben Vili Ameršek, a je bil Cruyff še hitrejši in še bolj ga je zanimal gol,« je nogometaša Cruyffa opisal Oblak. O trenerju Cruyffu pa je povedal: »Bil je poseben, svojeglav, v tem sem se z njim zlahka poistovetil. Tako kot je on upošteval le sebe in imel izključno svoj prav, sem tudi jaz sila redko prisluhnil drugim. Tako je tudi deloval kot trener in igro gradil na tem, kakor je igral on sam. Zamisel je bila odlična, težava pa je bila v tem, da igralci niso bili na njegovi ravni.«
Cruyff se je rodil v Amsterdamu, pri najslavnejšem nizozemskem klubu Ajaxu pa je svojo igralsko kariero izbrusil do vrhunstva. S svojim nogometnim očetom Rinusom Michelsom sta bila simbola nove svetovne nogometne velesile Nizozemske, ki je v sedemdesetih postavljala mejnike. Na vrhuncu kariere je z Nizozemsko izgubil finale svetovnega prvenstva v Nemčiji leta 1974. Ker je bil tudi mož širših obzorij, je štiri leta pozneje iz protesta izpustil svetovno prvenstvu v Argentini, saj se ni strinjal s tem, da je prvenstvo v državi, ki jo vodi vojaška hunta. Nizozemska je v finalu izgubila prav z Argentino.
Z Ajaxom je bil kot igralec ali trener (osvojil je vse, kar se je dalo osvojiti) povezan dvanajst sezon, še eno več pa z Barcelono. Barcelona in Katalonija sta bila njegov drugi dom in domovina. Za »blaugrano« je igral pet sezon ((1973–1978), osem (1988–1996) jih je preživel na trenerskem stolčku. V njegovem obdobju je Barcelona začela načenjati Realovo prevlado in prav on velja za idejnega očeta Barcelone, ki že dobro desetletje kraljuje na svetovnem prizorišču, niza rekorde in piše zmagovita poglavja. Z njim na trenerski klopi je Barcelona leta 1992 osvojila prvi naslov evropskega klubskega prvaka, ko je v finalu v podaljšku strla Sampdorio s Srečkom Katancem.
»Bil je vodja oranžnega stroja in ustvarjalec sanjskega moštva,« je Cruyffa označil največji španski športni časnik Marca. Nizozemec je bil neizprosen, iskriv in pronicljiv. Vedno je povedal, kaj misli. Tudi ko ni imel izvršilnih vlog, je imel najmočnejši vpliv na razvoj Barcelone. Postavil je temelje zdajšnje igrive in zmagovalne Barcelone.
