Tiskane izdaje
Ljubljana – O tem, kdo od vijoličnih junakov navijačem največkrat dviguje tlak in zbuja čustva navdušenja ter besa hkrati, ni veliko ugibanj. Mariborska št. 1, 36-letni Jasmin Handanović je v Glasgowu z bravurozno obrambo v sodnikovem dodatku tako rekoč zabil zadnji žebelj v Celticovo krsto in takoj spet postal heroj in ljubljenec vijoličnih src. Škotsko glavno mesto je bil še drugič njegov srečni kraj.
Kako ocenjujete tekmece v skupini, je bil Chelsea tudi vaš adut?
Ni kaj, lep žreb. Moja kandidata sta bila Real ali Barcelona, toda tudi Chelsea je imeniten tekmec. Komaj čakam tekme, saj je bilo že spremljanje žreba nekaj posebnega, saj veš, da si v tako odlični družbi. Občutki so mešani, vse je mogoče. Vem pa, da v Mariboru nikomur ne bo lahko.
Veliko čustev, malo spanja, večerni trening. Jasmin, vrnitev v delovno realnost je bila vendarle bolj prijetna kot kdajkoli prej. Ste podoživeli podvig v Glasgowu?
Spal sem pet ur. Spanec ni bil kaj prida, adrenalin je še vedno deloval, v glavi so se vrtele vse podrobnosti dvoboja. Bilo je naporno, toda nogomet je posel. Jaz sem profesionalec in podobne stvari, hvala bogu, da so prijetne, so sestavni del posla. In da, ko sem zavrtel film, je bilo vse logično. Igrali smo natanko tako, kot smo se dogovorili in se pripravili. Tudi sreča je sestavni del zmagovanja, ampak zmaga je bila čista kot solza in ji ni mogoče oporekati.
Kaj je naposled prevesilo jeziček na tehtnici na vijolično stran?
Izkušnje. Jedro moštva je ostalo skupaj, dodana vrednost v tem zmagovalnem mozaiku so bili Marko Šuler, Dare Vršič, povratnik Agim Ibraimi, ki se je vrnil veliko bolj zrel, trener vratarjev Mitja Pirih. Tako rekoč vsak vijolični kamenček je oblikoval zmagovalni mozaik.
Vam je bratranec Samir že čestital in vam morda že pred tekmo svetoval, kako se zoperstaviti Celticu?
Seveda mi je poslal čestitko, vesel je bil zmage, pri čemer sva bila v stiku že pred tekmo. Dal mi je nekaj nasvetov, saj je že dvakrat gostoval pri Celticu, in je razkril, kako vroče je lahko na Celtic Parku. Seveda so bile koristne tudi izkušnje izpred treh let z Ibrox Parka in dvoboja z Rangers.
Liga prvakov je nov in najzahtevnejši izziv, saj gre za srečanja s slovitimi klubi na čelu z največjimi zvezdniki svetovnega formata. Kako se avtsajder, kot je Maribor, lahko postavi po robu velikim favoritom? Kaj bo za vas pomenilo soočenje z najboljšimi napadalci?
Saj ni kaj razmišljati, še več treninga, da odpravimo napake, in več zagnanosti. To je recept, ki nas bo vodil naprej. Pred slovitimi tekmeci zagotovo ne bomo slekli hlač, še vedno bo naš prvi izziv in načrt, kako doseči čim boljši izid in kako premagati favoriziranega tekmeca.
Z vašim prihodom se je začela mariborska evropska zgodba o uspehu, čeprav ste v njej velikokrat negativno zaznamovani igralec. Kako se spopadate z vzponi in padci, vas kritike vržejo s tira, zabolijo?
Z njimi se spopadam nič drugače kot tako, da se zavedam, da je to moj poklic. Poskušam ga opravljati stoodstotno, pri čemer profesionalnost povezujem tudi zunaj igrišča, takrat ko sem s svojo družino, ko sem prost. Lagal bi, če bi dejal, da ob svojih napakah ne čutim mravljincev, da me ne prevevajo negativna čustva, da ne slišim in čutim jeze navijačev. Kriznih obdobij se vsakokrat močno zavedam, toda prav zaradi tega jih lažje prebrodim. Prek pritiska okolja preprosto moraš iti in ne verjamem, da bi se mu izognil tako, da bi ga preslišal in prezrl. Ko prebrodiš krizo, lahko izklopiš tudi negativne zunanje vplive. Tekma, dve ali daljši niz je dovolj, da si povrnem samozavest in zaupanje navijačev.
Ste pri treningu perfekcionist?
Na vsak način. Brez tega ne gre in z Mitjo, sicer vrstnikom, čeprav je nekaj mesecev mlajši, odlično sodelujeva. Najin odnos temelji na iskrenosti in analizirava vsako najmanjšo podrobnost. S treningom poskušam odpraviti napake in slabosti, pri čemer se najprej teoretično lotiva procesa treningov. Veliko vlogo ima tudi psihološka priprava, saj je psihična stabilnost za vratarja izjemno pomembna. Navsezadnje količina treningov ne pomeni nič, če v »glavi« ni vse urejeno. K sreči sem človek, ki se na treningih rad nauči kaj novega, in se zavedam, da se še vedno učim.
So posredovanja pri predložkih najzahtevnejša za vratarja in so povezana z načinom branjenja, saj veljate za linijskega vratarja?
Sliši se čudno, toda način branjenja narekuje tudi tehnološki razvoj. Resda na treningih poskušam uveljaviti posamezni koncept branjenja, toda hitrost in let žoge v veliki meri krojita tehnologija. Vsaka nova žoga ima nenadzorovan let in je hitrejša, obenem so tudi nogometni čevlji bolj dovršeni, zaradi česar so streli sila neugodni. Tu ne gre več za visoke in predvidljive predložke oziroma balončke, ki jih je vratar nekoč brez težav ukrotil. Nekoč so bile žoge težke in so letele počasi. Zdaj so podaje skoraj siloviti streli, napadalci se zavedajo, da morajo biti streli ali podaje neposredni in ostri. Potem so tu še triki tekmecev. Celtic, na primer, ima vedno igralca, ki pri vsakem predložku poskuša ovirati vratarja. Dovolj je delček sekunde, da zamudiš in si že v izgubljenem položaju. Odločajo centimetri.
Vratarska doba je precej daljša od igralske, ampak pri 36 letih vendarle ni mogoče govoriti o najboljših letih. Ali pač?
Upokojitve še ne vidim pred seboj, morda jo drugi, ki me že vidijo v vlogi trenerja. Moje vodilo je, da dokler bom čutil, da lahko branim na najvišji ravni, bom tudi branil. Živim športno in pazim na vsako najmanjšo podrobnost, vključno s prehranjevanjem. Sem zrel in izkušen. V klubu se počutim odlično, ne vem, morda imam srečo, ker mi zaupajo vsi, od direktorja, do trenerja, igralcev in kluba. Povezanost in pripadnost je pri Mariboru neverjetna, to je kemija, ki zagotavlja uspeh in zaradi tega je Maribor najboljši.
Ste samo Ljubljančan na začasnem delu v Mariboru?
Sem človek, ki se ima za Slovenca. Življenje in družino sem si ustvaril v Kopru, starši živijo v Ljubljani, igram pa v Mariboru.
