Predsednik OKS mora biti osebnost brez madeža

Nogomet je najbolj priljubljen šport na svetu, na Olimpijskem komiteju Slovenije pa bo 16. decembra zavel svež veter. Navidez nezdružljivi športni kategoriji sta pogosto prepleteni. Marko Ilešič je bil nekoč tesno povezan tako z NZS kot OKS, zato smo se prav z njim pogovarjali o razvoju slovenskega nogometa po osamosvojitvi in poslanstvu predsednika OKS.

Kako bi opisali položaj slovenskega športa v prvih letih osamosvojitve?

Seveda se slovenski šport ni začel šele z osamosvojitvijo: gibanje kot poglavitna sestavina športa nam je Slovencem prirojeno. Tudi tradicija društvenega organiziranja in življenja nam je nekako v krvi, ne samo na področju športa. Ko sta se po osamosvojitvi pridružila še zdravi patriotizem in močno povečana samozavest, so dobri rezultati prišli presenetljivo hitro.

Tedaj je bilo najbrž težko, ker ni bilo zagotovljenega tako sistemskega financiranja kot danes?

Verjetno kar drži, toda saj financiranje ni bilo nikdar popolnoma urejeno in tudi zdaj ni, vendar se je športno okolje, naj gre za amaterski ali vrhunski šport, vedno nekako znašlo. Tudi iznajdljivost je lastnost tako Slovencev kot njihovih športnikov.

Bili ste predsednik nogometne zveze SFRJ v prelomnih trenutkih, kako je potekala integracija slovenskega nogometa in NZS v UEFA in FIFA?

Biti predsednik Nogometne zveze Jugoslavije v letih 1990 in 1991 ni bilo enostavno in tudi prijetno ne. Nizkih udarcev ni manjkalo. Treba je bilo zagotoviti, da so lahko športniki, ki seveda niso imeli nič z razpadom države, tudi v prelomnih časih uresničili svoje športne ambicije, hkrati pa smo morali upoštevati interese slovenskega nogometa po bližajoči se osamosvojitvi. K sreči so bili za to nekateri temelji postavljeni že dolga leta prej.

Na kakšen način?

Nogometna zveza Slovenije je imela trdno in urejeno organizacijsko strukturo vključno s sistemom lastnih pravil – seveda v slovenščini, kar tedaj ni bilo samoumevno – in tudi že s svojimi reprezentancami. Posledično sta nas z bivšo skupno zvezo povezovala samo organizacija skupne zvezne lige in jugoslovanska reprezentanca. Ko sem konec junija 1991 poslal pismo predsednikoma FIFA in UEFA, v katerem sem jima sporočil, da ne morem več predstavljati Nogometne zveze Jugoslavije, je bilo za samostojno članstvo v obeh organizacijah potrebno le še nekaj diplomatskih naporov oziroma vrsta kar zahtevnih izvedbenih aktivnosti.

Lahko izpostavite kakšen primer?

En izziv je bil povezan z dejstvom, da je Olimpija dotlej igrala v 1. jugoslovanski ligi in smo posledično sprejeli začasno rešitev, da je 1. SNL v premierni izvedbi štela 21 članov. V drugem primeru smo denimo dosegli, da so slovenski klubi že leta 1992 igrali v evropskih pokalih.

NZS je vrsto let uspešno vodila trojka Zavrl-Ilešič-Frantar. Kako bi ocenili razvoj NZS v tedanji zasedbi in vlogo predsednika NZS v predstavljanju slovenskega nogometa v tujini?

Težko ocenjujem aktivnosti tako imenovane trojke v tistem času, saj sem ji pripadal z vsem srcem in energijo in se – kot sodnik – držim pravila, da ni spodobno »soditi v lastni zadevi«. Vsekakor pa je predsednik Zavrl napravil vrsto izjemno odmevnih potez (včasih javnosti manj znanih), ki so odločilno vplivale na mednarodno uveljavitev slovenskega nogometa. Njegova odločilna značilnost je bila – kot absolutna prednostna naloga – predanost razvoju nogometa brez osebnih interesov.

Ob dolgoletnem delu v vodstvu NZS ste bili med drugim tudi sodnik na pritožbenem razsodišču UEFA in FIFA ter delegat na mednarodnih tekmah. Ste na kakršenkoli način še povezani s slovenskim nogometom?

Imel sem veliko čast, da sem opravljal pomembne funkcije v mednarodnem nogometu, ki so poleg pripadnosti nogometu zahtevale tudi profesionalno (pravno) znanje in sposobnosti mednarodnega komuniciranja. Moja izvolitev za sodnika Sodišča Evropske unije v letu 2004 je imela za posledico, da sem moral zaradi nezdružljivosti opustiti vse aktivne funkcije v športu, predvsem tiste, ki zahtevajo odločanje. Seveda mi slovenski nogomet pomeni toliko kot prej in na neformalen način z njim živim še naprej in po svojih skromnih močeh podpiram sedanje nosilce razvoja v meni še vedno ljubi organizaciji.

Potem ko ste uspešno izvedli sredozemske igre, ste trikrat vodili slovensko olimpijsko odpravo, in sicer v Atlanti 1996, Sydneyju 2000 in Atenah 2004, zato dobro poznate olimpijsko družino. Kako bi ocenili vlogo predsednika OKS na takšnih tekmovanjih?

Vlogi predsednika OKS in vodje odprave se močno razlikujeta. Gre za različni vlogi v času priprav na olimpijske igre in pozneje na igrah. Vodja odprave je »operativni šef« in »živi« s tekmovalci ves čas, tudi v olimpijski vasi, tako da jim je ves čas na voljo pri njihovih stiskah in morebitnih pritiskih. Predsednik OKS s sodelavci pa drži roko nad celotnim projektom, kar vključuje zlasti tisto bolj vidno okolje, kot so odnosi z mediji, ekonomski vidiki iger in izjemno pomembne diplomatske aktivnosti. Hkrati je odločilna oseba pri razreševanju skoraj neizogibnih trenj, ki se pojavljajo zaradi stresnih dogodkov – pozitivnih in negativnih –, ki so neločljivo povezani z velikim tekmovanjem, kot so olimpijske igre. Zaupanje med predsednikom OKS in menoj je bilo na vrhunski ravni.

Vrsto let ste bili eden najtesnejših sodelavcev Janeza Kocijančiča, zato dobro poznate delovanje OKS. Kakšno vlogo je imel OKS v začetnih letih in kakšno bi moral imeti po vašem danes, ko je ekonomsko, pravno in družbeno okolje spremenjeno? Se je odtlej, denimo od let 1994, 1995, do danes spremenilo poslanstvo OKS?

Začetki OKS niso bili enostavni, kajti – za razliko od NZS in drugih panožnih zvez – je bilo treba začeti od začetka. A je uspelo! V organizacijskem, finančnem in seveda – kar je najpomembnejše – športnem smislu, spet enako za vrhunski in amaterski šport. In nihče ne more odvzeti Janezu Kocijančiču njegove zgodovinske vloge pri tem.

Kako bi opisali Kocijančičevo delo na čelu OKS in največje premike v njegovem času?

K sreči lahko nekaj povem o njem v dneh, ko se poslavlja od predsedovanja OKS, torej ne gre za predvolilno kampanjo. Kocijančič je razgledan človek prvega razreda, poznavalec psihologije športa in ljudi nasploh, poliglot in svetovljan, pa seveda politik in gospodarstvenik. Njegovo neizmerno energijo in pripadnost pravni stroki ter športu dokazuje tudi dejstvo, da je v zrelih letih doktoriral na tem področju. Da je odigral odločilno vlogo, dokazuje tudi dejstvo, da je brez brazgotin – to v naši družbi ni vedno lahko – ostal na čelu OKS več kot 20 let in da mu kljub jasni politični profiliranosti ni bilo težko ohraniti polnega spoštovanja do drugače mislečih, kar so mu tudi ti vračali s popolno lojalnostjo. To je svetel zgled za slovensko družbo, ki ga ponujamo športniki!

Na katere izzive bo moral znati odgovoriti novi predsednik OKS? Janez Kocijančič je bil na nek način blagovna znamka OKS tudi pri pridobivanju pokroviteljev.

Delovanje OKS je dobro zastavljeno. Zato se mi ne zdi, da bodo novega predsednika doletele bistveno drugačne razmere. Kot sem še povedal, je financiranje večni problem in bo nanj trčil tudi Kocijančičev naslednik. Ampak zdi se mi, da trije kandidati zaslužijo vse spoštovanje.

Kako lahko predsednik OKS uspešno predstavlja slovenski šport v tujini?

Poslanstvo predsednika OKS, pa tudi njegovih sodelavcev, je gotovo tudi v tem, da je »blagovna znamka«, da velja za izjemno ugledno osebnost tako doma kot v tujini, da uživa spoštovanje, čeprav njegovo ukrepanje ni vedno vsem prijetno. To čaka tudi enega od treh kandidatov. Torej mora biti predsednik osebnost brez madeža.

Mislite, da bi bilo modro profesionalizirati položaj predsednika OKS?

Ne. To se mi ne zdi odločilno, čeprav seveda ta položaj zahteva celega človeka. Veliko je odvisno do sodelavcev, podpredsednikov, generalnega sekretarja in njihovega medsebojnega zaupanja.