Premalo zidanov, preveč mourinhov

Toliko brezposelnih na kupu, kot jih je v portoroškem Bernardinu, premore malokatera stanovska organizacija.

Objavljeno
15. januar 2017 09.40
Gorazd Nejedly
Gorazd Nejedly
V čem se razlikujeta Zinedine Zidane in Jose Mourinho? Za malo boljše poznavalce nogometa ni nikakršne neznanke, francoski Alžirec (v četrtek je na Realovi klopi postal španski rekorder z najdaljšim nizom tekem brez poraza, 40) je bil vrhunski, kaj vrhunski, nekoč z naskokom najboljši nogometeš na svetu. Portugalec, državni prvak v štirih različnih ligah (Portugalska, Anglija, Italija in Španija), je bil v nasprotju z njim zgolj pomočnik, prenašalec vode. Toda odličen, zavzet in ambiciozen učenec, ki je znal poslušati in sprejemati, kar je znal spremeniti v impresivno kariero. Primerjava slovitih trenerjev nikakor ni naključna in razkriva, da do trenerskega naziva in biti uspešen vodi veliko poti, na vsak način pa je treba imeti tudi veliko sreče, najbrž celo več, kot jo potrebuje zelo nadarjeni nogometaš, da bi talent spremenil v vrhunsko kariero.

V četrtstoletni samostojnosti se še ni izoblikoval slovenski Zidane, veliko več pa je bilo mourinhnov – brez lovorik. Še najbližje Zizoujevi poti bi lahko bil Zlatko Zahović, a je raje kot na majajoč in predvsem od drugih odvisen trenerski stolček sedel na manj stresnega in bolj zanesljivega direktorskega. Čeprav je nesporno imel veliko talenta. O tem, zakaj bogatih igralskih izkušenj ni hotel preliti v trenerski posel, nisva veliko govorila, a je v redkih pogovorih o tej temi dal vedeti, da nima dovolj živcev za posel, ki gotovo spada med najbolj stresne službe na svetu. Tudi značajsko ni tip za trenerja, o čemer me vedno bolj prepričuje njegov izbranec in popolno nasprotje Darko Milanič. Če poenostavim, Zahoviću strokovne kritike nepoučenih, to pa so zanj skoraj vsi, ne samo novinarji, kar je glede na njegov igralski CV deloma razumljivo, »dvignejo pokrov«, Milanič, ki je imel prav tako zelo spodobno igralsko kariero, jih preprosto presliši. Dosledno gre naprej po svojih načrtih in prepričanjih ter brez ali z minimalno tveganih potez.

Slovenska trenerska srenja se ta konec tedna izobražuje v Portorožu. Toliko brezposelnih na kupu, kot jih je v portoroškem Bernardinu, premore malokatera stanovska organizacija. A nekaj vendarle zmoti. Gotovo se tudi marsikateri nogometni privrženec sprašuje, zakaj nekdanjih asov trenerski posel ne privlači, zakaj reprezentanti (z več kot 25 nastopi za Slovenijo) niso bolj dejavni in vključeni v slovenski klubski nogomet na članski ravni. Med prvoligaškimi trenerji je »posebnež« le Milanič. Za trenerski nogometni ceh velja, da je tudi zelo pritlehen in da se konkurenca onemogoča z diskvalifikacijo v javnosti ali med vodstvi klubov. Najbolj svež primer je bila očrnitev Italijana Rodolfa Vanolija. Padel je tudi zaradi strokovnih ocen o neustreznem sistemu igre – treh branilcev v liniji. Da je ta že nekaj časa spet »in«, so nasprotniki seveda prezrli.

Glede na nabor trenerskih kandidatov je bila negativna selekcija v minulih letih nadvse produktivna zaradi kruhoborstva ambicioznih difovcev in igralcev, ki se jim v karieri ni posrečilo zaslužiti za spokojno pokojnino. Razen ožigosanega kot svojeglavega, nerazumljenega in preveč jezičnega Ermina Šiljaka (podoben sloves ima tudi selektor do 21 let Primož Gliha), za zdaj drugoligaša Tončija Žlogarja in pomočnika glavnega trenerja Aleksandra Radosavljevića so drugi kandidati za prvoligaški stolček iz reprezentančne selekcije +25 skriti. Ali pa so že obupali. Posledice so že vidne: SNL postaja vse bolj tuja, ne pa tudi kakovostnejša.