Tiskane izdaje
Ljubljana – Maribor jutri proti Astani začenja svojo novo evropsko pot. Kot v zadnjih sanjskih štirih letih, ko se je trikrat uvrstil v evropsko ligo, lani pa v ligo prvakov, bo eden od ključnih mož veteran v vratih Jasmin Handanović. Čeprav je že krepko v 38. letu starosti, zanj velja pregovor: starejši ko je, boljši je.
Jasmin, stari ste 37 let in prav nič ne kaže, da bi vas kdo od mlajših ogrozil v vratih. Celo več, iz sezone v sezono ste boljši in nezamenljivi. Kakšno sporočilo prinašate mlajšim kolegom?
Sporočilo je enostavno, vse življenje se učimo. Starejši sem in še bolj se držim tega načela, ki mi prinaša veliko užitkov. Z leti sem postal zrelejši in še bolj učljiv. Pripravljen sem se spoprijeti s katerimkoli novim izzivom, ki me lahko še izboljša. Praktično to pomeni, da se še bolj poglabljam v podrobnosti, ki krepijo vratarsko znanje. V trenerju Mitji Pirihu imam človeka, ki me s sodobnimi prijemi ohranja v odlični formi.
Rek »starejši ko ste, boljši ste« bi v praksi lahko pomenil neprijetno resnico za mariborski strokovni štab: da je med vijoličastimi igralci v zadnjih štirih sezonah najbolj napredoval veteran med vratnicama. So taktične odločitve glavnega trenerja za vratarja, na katerega lahko vpliva le z izbiro št. 1, manj usodne kot za igralca v polju?
Glavni trener ima glavno besedo, res pa je, da je šel razvoj strahovito naprej tudi pri oblikovanju strokovnih štabov. Medtem ko so ga nekoč sestavljali trije, štirje možje, jih je zdaj vsaj še enkrat toliko. Vsak med njimi je odgovoren za svoje področje. Zato je za glavnega trenerja najpomembnejše, da ima ob sebi kakovostne sodelavce, ki jim zaupa. Na primer, če je bil Saša Gajser odličen branilec, je logično, da branilcem lahko daje nasvete in jih usmerja. Da, glavni trener za vratarja, razen pri izbiri, kdo bo stal v vratih, morda res ni tako pomemben, ampak tako kot soigralci in trener sem tudi jaz odvisen od rezultatov. Ti so najpomembnejši oblikovalci končne ocene.
Pripravljalne tekme so razkrile, da ste že blizu vrhunske forme, v kakšni pa jutrišnji dvoboj z Astano pričakujejo soigralci?
Celotne priprave in vse pripravljalne tekme so bile načrtovane tako, da bomo v najboljši formi takrat, ko bo to najbolj potrebno. Zadnji tekmi sta pokazali napredek, četudi se rezultatsko nista izšli po naših željah, ampak mislim, pravzaprav sem trdno prepričan, da bomo ustrezno pripravljeni za tekmeca, ki gotovo ni lahek in prinaša tudi nekaj neznank. Proti Kubanju smo večji del tekme igrali na želeni ravni, imeli premoč, ustvarjali priložnosti in narekovali ritem. Res je, imeli smo tudi »pet minut« mrka, ampak v seštevku je bila generalka uspešna. Toda imamo več kot dovolj izkušenj, da se takšnih tekem in tekmecev lotimo na pravi način. Na tej ravni in stopnji je bolj kot forma, ki se bo vzpenjala iz tekme v tekmo, pomembnejše, da smo pripravljeni psihično. Da je naša miselnost zmagovalna, a da se hkrati zavedamo, da nikogar ne smemo podcenjevati. Kdor ne spoštuje tekmeca, je praviloma kaznovan. Potem se lahko hitro primeri to, kar se je pred leti Salzburgu, ki ga je presenetil Dudelange.
Ste kazahstanskega prvaka že proučili od »glave do petá«. Kam bi ga umestili po moči?
Prvi vtis je, da je Astana kakovostna ekipa z dobrimi posamezniki in kar tipično rusko moštvo. Toda njena edino prednost je ta, da je v tekmovalnem ritmu. Taktično ji kar precej manjka, v tej prvini je v krepkem zaostanku za nami, hkrati je čutiti, da igralce vodi denar, ki je njihovo glavno motivacijsko gorivo. Tekme na tej ravni pa odločajo tudi notranja čustva in naša niso povezana izključno z denarjem. Smo pripadniki okolja, kluba in njegovi zvesti vojaki. Seveda so naša velika prednost tudi izkušnje. Sicer pa smo bili v podobnem položaju tudi lansko leto, ko nas je prvi izzval neprijetni in ambiciozni bosanski prvak Zrinjski. Z manjšimi težavami smo opravili svojo nalogo, pri čemer je bila v tem obdobju naša največja odlika prav zrelost in zavedanje, da bi podcenjevanje lahko imelo usodne posledice. Na način, »saj nam nič ne morejo«, gotovo ne bo šlo.
Je Maribor res tako močan, da lahko tudi brez vidnejših okrepitev ohranja visoke ambicije in odbija napade izzivalcev?
Maribor ne potrebuje okrepitev, če je prvi in najboljši. Najboljši odgovor na vprašanje, ali potrebujemo sveže moči, bo dal rezultat. Naša moč je tudi v tem, da ohranjamo uigranost in jo še krepimo, česar s preveč novinci bržčas ne bi bilo mogoče.
Krog močnejših konkurentov se je razširil tudi v slovenskem prvenstvu. V minuli sezoni ste imeli več težav, da ste ubranili programirani naslov državnega prvaka, a hkrati ste že drugič zapored ostali brez pokalne lovorike.
Mislim, da je bil že skrajni čas, da smo dobili zahtevnejše tekmece in izzivalce tudi v prvenstvu, da se nam približajo in da zaostrijo tekmovalnost. Je več kot dobrodošla, toda manjše težave v minuli sezoni bi raje pripisal naporom na evropskem prizorišču in zahtevnosti tekmovanja v ligi prvakov, ki nam je vzela veliko moči in predvsem zbranosti, kot, na primer, našemu nazadovanju. Konkurenco razumem tudi kot opozorilo, da bomo v tej sezoni veliko bolj osredotočeni tudi na ligaškem bojišču.
Z Mariborom ste tako rekoč osvojili in dosegli, kar je mogoče. Kaj bi za vas sploh še bil izziv in kaj uspeh?
Zmage. Vsako zmagoslavje je lepo, najlepše in zakaj bi se jih naveličal. Zakaj se ne bi poskusili še enkrat uvrstiti v ligo prvakov, doma osvojiti obe lovoriki in morda celo prezimiti v Evropi. Zame je velik izziv tudi domača pokalna lovorika, ki se nam je dvakrat izmuznila. Toda hkrati bi bil nadvse zadovoljen tudi z uvrstitvijo v evropsko ligo. Kar me vendarle še najbolj motivira, je želja, da bi še enkrat prezimili v Evropi. To je resnično lep občutek.
