Pri klubu ljudstva ni mirnega spanca

Maribor – Spartak iz Moskve, jutrišnji uvodni tekmec mariborskih nogometašev v novi sezoni lige prvakov, običajnemu spremljevalcu nogometnega utripa na Slovenskem ne predstavlja tako zvenečega imena kot vsekakor Liverpool. Iz te skupine je tudi Sevilla zaradi izjemne odmevnosti španske lige zadnjih let zdaj že marsikomu bližje od ruskih šampionov. Toda zgodovina slednjih je izjemna.

V metropoli Rusije z več kot 12 milijoni prebivalcev in izjemno dnevno paleto družabnih dogodkov, koncertov, gledaliških spektaklov in kakopak tudi športnih predstav težko karkoli pritegne pozornost najširših množic. Toliko je različnih interesov in pisanega občinstva, da dejansko le največje zgodbe omrežijo hkrati šolarje, študente, priseljence, novodobne politike, visoko izobražene meščane, upokojence. A prav takšno je pripravil Spartak, še iz časov sovjetskega imperija po številu privržencev najbolj priljubljen klub Rusije, potem ko je prekinil bolečo sušo, dolgo 16 let. Rdeče-beli so namreč pomladi viharno proslavili naslov najboljših v državi, prvega po letu 2001 …

Zbudila so se čustva, na klubski štadion, ki so ga slovesno odprli pred tremi leti, so prišli tudi tisti najstarejši navijači in se s solzami radosti spominjali dnevov, ko se je Spartak najprej z mestnim tekmecem Dinamom boril za prevlado v metropoli in državi, nato prav tako z Dinamom, a s tistim kijevskim, skrbel za največje nogometno rivalstvo sovjetskega prostora, nova Rusija pa je nato razgrnila izjemen prestiž proti taboru CSKA. A ker je (bil) slednji pod streho armade, Dinamo pa policije, je Spartak kot klub ljudstva in neodvisnih množic pridobil največje število navijačev. In četudi je nazadnje dolgih 16 let čakal na domačo šampionsko lovoriko – vmes pa zavidal uspehe prav omenjenemu CSKA, Zenitu iz St. Peterburga in tudi Rubinu iz Kazana –, pripadnost do rdeče-bele barve ni popuščala. Naj si gre za športno trgovino v Moskvi, Jekaterinburgu ali na daljnem vzhodu v Vladivostoku, vselej so dresi, majice, kape s Spartakovim klubskim emblemom, belo črko S v rdečem štirikotniku, vroče blago med kupci.

Spartak pred Mariborom? Uvod v sezono še zdaleč ne razkriva šampionske forme na pomladni ravni. Le tri zmage v devetih kolih še zdaleč ne navdušujejo privržencev, mirnega spanca očitno pri klubu v pričakovanju jutrišnjega evropskega štarta zdaj ni.

Marsikoga že strese misel ob omembi štajerske metropole, ki se vedno znova v ruskem nogometnem svetu pojavlja kot nočna mora. Od tistega novembrskega večera 2009 in takrat senzacionalne zmage slovenske reprezentance proti favorizirani ruski za odhod na SP prav Maribor na evropskem vzhodu predstavlja sinonim za športni polom. A vraževerje gor ali dol – kakšna živčnost vlada pred uvodnim gostovanjem v ligi prvakov med nogometaši Spartaka, je jasno razkrila tudi zadnja tekma v domačem prvenstvu. Četudi so z golom Quincyja Promesa, Spartakovega Nizozemca, rdeče-beli ugnali močne tekmece iz Kazana, nihče od igralcev po tekmi ni hotel govoriti z novinarji. Trener moštva Massimo Carrera, pred lanskim prihodom v Moskvo član strokovnega štaba italijanske reprezentance, pa je ob namigu poročevalcev o tekmi v Mariboru le dejal: »Spartak je pripravljen za ligo prvakov!«