Prijatelji bi iskali Cimeta, ne pa podili Roka

Ne zobaj češenj z navijači, je vodilo Milana Mandarića, odkar je prevzel Olimpijo. Z navijaško skupino Green Dragons oziroma s strujo, ki poveljuje, je dosegel pakt o nenapadanju. Ali o tvornem sodelovanju. Mandarićevo zbliževanje z enim delom navijačev, ne pa tudi edinim, ki podpira zeleno-bele v dobrem in slabem, je sprva imelo smisel. Predsednik je potreboval ustvarjalni mir in podporo, da je lahko svoj Olimpijin projekt začel peljati po svojih željah. Tu in tam tudi po dragonsovih.

Vloge navijačev oziroma skupin v nogometno – in civilizacijsko – razvitih državah so se krepko spremenile. Na zahodu, na primer v Angliji in Nemčiji, so stari borci, ulični »fajterji«, ki so pili kri policiji in miroljubnim navijačem, že dedki, njihovi nasledniki, sinovi in vnuki, pa računalniški »friki« in ljubitelji play stationov, virtualnih zvezdnikov, ki vstopnice celo plačujejo, za nameček pa kupujejo še drese in druge navijaške artikle. S tem so, želeli ali ne, postali pokrovitelji klubov in »meceni« lastnikov. Ti za povračilo skrbijo za blaginjo nogometašev, udobje v sodobnih gladiatorskih arenah ter za večjo prepoznavnost doma in predvsem po svetu. Vpliva na ustvarjanje klubskih politik navijaške skupine na stari, nasilniški, ali drugačne, neposrednejše načine skorajda nimajo več. Proteste in nestrinjanje s strategijami lahko izražajo s sprejemljivimi tradicionalnimi rituali, v Španiji z mahanjem z belimi robčki, ali sodobnimi, kar je najbolj učinkovito, z ostajanjem doma. Kdo pa rad igra pred praznimi tribunami? Če kaj boli poslovneže oziroma lastnike klubov, je to prazen žep in po dolgotrajnem upiranju spoznanje, da so delali napačne poteze.

Tisoče navijačev s plačano vstopnico še ne roma v Stožice. Dresi in drugi artikli ne gredo za med. Mandarić težav, s katerimi se srečujejo njegovi kolegi v Angliji, Nemčiji, Španiji .., tako rekoč nima. Ali je zaradi tega kaj bolj srečen, ne vem, vsekakor pa bi po trgovski logiki uspešni poslovnež raje videl, da bi imel polne Stožice navijačev z novci in otroci, odjemalci njegovega »izdelka«, gnečo na VIP-tribuni, kot navijačev, ki ga častijo kot božanstvo in praznijo klubsko blagajno zaradi svojih dejanj. Kaj šele, da vsiljujejo svoje zahteve.

V katero kategorijo spada Rok Kronaveter? Nesporni junak šampionske zvezdice je v odhajanju v »zadnji minuti«. Pri njegovem odhodu najbolj vztraja Green Dragons, ki se mu je Štajerec iz Maribora, nikoli pa vijolični, uprl. Odhod najboljšega strelca iz minule sezone bi v zmagovalce spremenil dragonse. Mandarić zaradi tega še ne bi bil poraženec, toda prav tako ne bo poskakoval od sreče. Samo s hrbta bi mu padlo še eno nehvaležno breme.

Če bi sklepal po zadnjih dogodkih v klubskem zakulisju, v katerem boj z navijači izgublja še eden od marljivih klubskih uslužbencev, ker ni imel pravega očeta, potem se Mandariću ne napoveduje nič kaj dobrega. Predsednik je potarnal, da okoli sebe nima prijateljev s konkretnimi dejanji. Tudi to je pravilno ugotovil. Pravi prijatelji z nogometnim čutom bi mu že zdavnaj namignili, da Olimpija ob tujcih s šampionskimi potenciali potrebuje novega Cimeta (zmagovalnega) – ljubljenca navijačev, mojstra in še Ljubljančana povrhu. Pravi navijači in prijatelji bi mu to že zdavnaj dali vedeti.