Tiskane izdaje
Ljubljana – Z močnim pridihom italijanskega nogometa sta oba primorska ligaša, druga Luka Koper in četrta Gorica, prijetno osvežila prvoligaško bitko. Popoln fiasko je jeseni doživela šesta Olimpija, osmo Celje je zaostalo za pričakovanji, deseti, zadnji, Triglav pa je ohranil svojo tradicionalno podobo moštva, ki se krčevito bori za obstanek.
Luka Koper (2. mesto, 36 točk): Filozofija trenerja Rodolfa Vanolija s taktično zastarelimi, toda učinkovitimi prijemi je Koper zavihtela tik pod vrh, kamor naj ne bi sodil. Ta zgodba ima dve plati: prva je tista, ki je grozila s potopom in bojem za obstanek z mladinci, druga pa je bila razkrita že po tekmi, dveh. Vrnili so se Goran Galešić, Miroslav Čovilo in Ivica Guberac, s čimer so Koprčani preskočili dva razreda in v trenutku postali moštvo za zgornjo polovico. Sposobnosti posameznikov so v navezi z izrazito zaprto postavitvijo, ki je bila bliže klasičnemu »cattenacciu« (ključavnici) kot posodobljenim različicam, dvignile raven izidov. A treba je priznati, da se brez dobrega občutka selektorja igralcev, ki so sposobni uveljaviti trenerjeve zamisli, preobrazba Koprčanov ne bi izšla. Galešić je bil osrednji mož na igrišču, kjer so korak naprej v razvoju, vsaj kar zadeva disciplino v igri, opravili tudi mlajši igralci (Domen Črnigoj, Matej Palič, Miha Blažič ...). Potencial je velik, izziv pa jasen: igra v obe smeri in z visokim ritmom, ki bo privabila več navijačev, saj je teh še vedno premalo. Za ohranitev položaja je napadalec (strelec) nuja!
Gorica (4., 35): Goriški »calcio« je bil najbolj tipična predstavitev italijanskega »know-howa«. Ko je trener Luigi Apolloni sestavil jedro 14, 15 igralcev in ko so se italijanski igralci seznanili s slovenskimi posebnostmi, so delovali kot odlično uglašen orkester, ki je v najmočnejšo slovensko ligo prinesel svežino in tudi kakovost. Vse linije, taktična postavitev in vedno nadzorovan ritem so sestavljali podobo moštva, v marsičem boljšega, kot je bil celo Maribor. Resda Goričanom v seštevku manjkata zmaga ali dve več, toda še odločnejši poseg glavnih ustvarjalcev goriške nogometne zgodbe, vodilnih mož Parme, bi lahko povsem zasukal razmerja sil v 1. SNL. Strahovi, da bodo kratko potegnili domači fantje, so upravičeni, a veljajo le za tiste, ki niso sposobni preživeti hude selekcije. Saša Aleksander Živec, ki je ob prvem strelcu Massimu Codi, vratarju Alexu Cordazu, zveznem igralcu Gianvitu Misuraci in lucidnem Gianluci Lapaduli eden od ključnih mož, je lahko vzor za nadarjene domače igralce.
Olimpija (6., 26): Če bi bilo mogoče, bi pri Olimpiji kar pozabili na jesen, ki jo je v veliki meri skrojilo nespametno slovo v kvalifikacijah za evropsko ligo s slovaško Žilino. Po njem je šlo vse le še navzdol. Neizkušena strokovna zasedba na čelu s trenerjem Andrejem Razdrhom je Olimpijo vrnila tja, kjer je bila nekoč pod – med delom navijačev še vedno nepozabljenim – Dušanom Kosićem. Nogomet je igrala, ne da bi upoštevala osnovne športne zakonitosti – hitreje, močneje, višje ... Olimpija je že poleti zgrešila z »okrepitvami«, nato še sredi sezone in je zašla na poti med vzgojo igralcev, ustvarjanjem rezultatov in razvojem igre. Posledice zmot so velike in vidne na tako rekoč vseh ravneh klubskega ustroja, ki je (brez navijačev) postal še bolj odvisen od dobre volje enega samega moža – predsednika kluba in glavnega plačnika Izeta Rastoderja. Prihod trenerskega lisjaka Milorada Kosanovića je bil še ena poteza iz obupa, Kosanovićev sloves niti približno ni v skladu s tem, kar potrebuje Olimpija. »Lokalpatriot« v podobi novega športnega direktorja Saša Udoviča je del rešitve, a čas bo pokazal, ali ima nekdanji reprezentant žilico za veliko zgodbo.
Celje (8., 22): Nemara so bili Celjani kot Ljubljančani žrtve evropske nesrečne epizode, pri čemer pa kaže krivuljo navzdol pripisati tudi logični razvojni poti mlajšega dela igralcev, ki so v minuli sezoni čez noč dobili priložnost na veliki sceni. Brez ustreznega premora, osvežitve in okrepitev se je celjska jesen spremenila v bitko za preživetje. Vsaka tekma je bila za trenerja Miloša Rusa tudi boj za obstanek, čeprav česa bistvenega, razen da je ohranjal upanje, da bi mlajši del moštva znova zaživel, starejši pa povlekel moštvo iz krize, ni mogel storiti. Jesen, na katero se velja spomniti le toliko, da vedo, kje so delali napake, je bila za Celjane smerokaz za pomlad. Seveda ob upoštevanju nogometnih zakonitosti pri iskanju ustreznih okrepitev. Tako kot večina moštev, ki niso izpolnila načrtov, imajo tudi Celjani največjo rezervo in hkrati nalogo: dobiti ali pa vzgojiti strelca!
Triglav (10., 13): Vrnitev Siniše Brkića po odhodu Dušana Kosića je Gorenjce hitro vrnila na zanje ustreznejše tire. Trenerja z različnima nogometnima pogledoma pa vendarle nista krivca za vse dobro ali slabo, kar lahko na igrišču opravijo taktično in tehnično vendarle omejeni nogometaši. Medtem ko se Kosićev poskus uveljavljanja dopadljive igre ni izšel v točkah, je bil koristen za Brkićevo filozofijo, ki temelji na »delavskih« vrednotah. Te pa, dokler Gorenjci ne bodo igrali tudi za debelejše denarnice, ob morebitnem razkritju še kakšnega gorenjskega bisera obetajo in ohranjajo možnosti za prvoligaški obstanek.
