Primorski levičar zmore, česar drugi ne

Mariborski srečni junak kvalifikacijskega dvoboja za ligo prvakov s šampionom BiH Zrinjskim iz Kopra, vselej iskreni in z namazanim jezikom odličen sogovornik Mitja Viler (v svojem slogu je priznal, da je bil gol sad srečnega naključja) spada v kategorijo najboljših nakupov Zlatka Zahovića. Če sem bolj natančen, 30-letni Primorec je bil izbranec Mirana Pavlina, ki je po koprski šampionski sezoni 2009/2010 v Ljudski vrt usmeril najvidnejše Koprčane. Med njimi še Aleksandra Rajčevića, Aleša Mertlja in še neuveljavljenega Željka Filipovića. Pred njimi je iz Kopra v Maribor glavni Zahovićev svetovalec preusmeril še Aleša Mejača, Daliborja Volaša in Vita Pluta.

Vilerjeva nogometna idila pod Kalvarijo je bila ogrožena samo pol sezone, ko ga je iz začetne enajsterice iztisnil Erik Janža. Morda tudi zaradi jasnovidnega direktorjevega pogleda v prihodnost, ki se je izšla s Prekmurčevo prodajo k Viktorii iz Plzna. Maribor je dobil nekaj sto tisoč evrov, Viler pa novo priložnost za nov vzlet in za povrnitev nedotakljivega statusa v vijolični enajsterici. Medtem je Janža po neuspešni uveljavitvi na Češkem odšel na Ciper k Luki Elsnerju v »turistični« klub Pafos.

Tako kot je Viler nedotakljiv v Mariboru, je Bojan Jokić v reprezentanci. Sta vrstnika (oba rojena leta 1986) in že dobro desetletje tekmeca. Oziroma naj bi bila. Jokić je dobil njun dvoboj za reprezentančno številko tri tako pri Matjažu Keku kot pri njegovima naslednikoma Slaviši Stojanoviću in Srečku Katancu, medtem ko se je Viler reprezentanci občasno približal le kot rezervist. S tem naj bi selektorji razblinili vse dvome o tem, kdo je najboljši na igralnem položaju, ki je že nekaj let eden od najbolj problematičnih v slovenski reprezentanci in ne kaže, da bi ga kdajkoli sistemsko rešili.

Jokić ni krivec, da ob sebi ali proti sebi nima konkurenčnega tekmeca, kaj šele naslednika. Viler pa seveda v 31. letu starosti ne more biti reprezentančni »bek« prihodnosti in Jokićev izzivalec. Lahko bi bil kvečjemu občasno v vlogi vršilca dolžnosti levega bočnega branilca. Vsaj takrat, ko Jokić ne bi bil na voljo.

Viler se je v klasičnega beka preobrazil v članski konkurenci, v kateri je pod taktirko Vlada Badžima, kar še zdaj z veseljem in ponosno poudari trener Ankarana, zablestel pri Kopru v zvezni vrsti v postavitvi 4-4-2. Po sili razmer, ker levičarjev kajpak primanjkuje, je postal sodoben bek, vzorčen primer branilca z napadalnimi vložki. Je edini slovenski bek, ki kot po učbenikih prodira po boku vse do kotne črte in s povratno podajo išče soigralce. Na primer kot Realov Marcelo.

Zaradi taktično-fizičnih slabosti, kot naj bi bile premajhna odgovornost v igri, hitrost, nagnjenost k napakam ..., je bil Viler odpisan kot reprezentančni kaliber za višje domete. Toda SNL v tem desetletju še ni usposobila boljšega krilnega branilca, izbrušenega po sodobnih merilih, zaradi česar je tudi selektor obsojen na kompromise in tavanja pri izbiri, kdo bi lahko sploh bil resen kandidat za ta igralni položaj. Razen če ga zadovoljuje nabijanje žoge v avt, dihanje za ovratnik tekmecu na svoji obrambni polovici, kimanje ...